Dokumentarni portret Gospa z Beethovnove na TVS

Gospa z Beethovnove

avtorica Ana Nuša Dragan

TVS, 25. 1. 2009

Kdor še zmeraj ne ve, zakaj je Rapi Šuklje ime, kot ji je, naj gleda ponovitev dokumentarca ali si pomaga kako drugače. Preostali se lahko posvetimo drugim zanimivostim: dedu Franu Šukljetu, politiku, poslancu v dunajskem parlamentu (1849-1935); očetu, ki je imel v Kraljevini Jugoslaviji prvi patentno pisarno; »mamici« in sestri Majolki, ki sta se skupaj z njo znašli v Osvobodilni fronti, ne da bi ena vedela za drugo; dejstvu, da je portretiranka prebila osem mesecev v nemških lagerjih in se srečno vrnila (o okoliščinah aretacije in bivanju tam ni hotela povedati prav veliko); zgodovini ljubljanskega radia in njegovi kulturni redakciji, katere članica je bila trideset let in jo v veliki meri poosebljala, pri tem pa kot posebno vrednoto poudaja to, da so v njej »vsi govorili spodobno«; njenim literarnim ljubeznim in prevajalskim podvigom, pa sopotništvu filmskih in gledaliških dogodkov; ali pa kar preprostemu podatku, da že osemdeset let živi v hiši na vogalu Beethovnove in Šubičeve v Ljubljani.

Rapa Šuklje je nedvomno ženska, o kateri je treba narediti (vsaj) televizijski dokumentarec. S svojim dolgim življenjem prekriva velik del preteklega stoletja, s svojo osebnostjo pa predstavlja enkratno sintezo predvojnega in povojnega meščanstva. Gospa Rapa je namreč tudi po vojni skušala funkcionirati kot dama s starimi ljubljanskimi manirami, in to ji je popolnoma uspelo. Ni rečeno, da je Ana Nuša Dragan (bila je ena prvih videastk na svetu, zlasti pa v teh krajih) s svojim filmom hotela osvetliti prav to »meščansko« razsežnost njene osebnosti, toda nedvomno je prišla na dan. Avtorica si je zbrala razmeroma preprost način: gospa Rapa sedi v svojem bidermajerskem naslanjaču, s knjigo ali albumom v naročju, in pripoveduje, kako je teklo njeno življenje. No, nekaj je tudi eksterierov, izletov v bližnjo okolico Beethovnove (ali posnetkov iz televizijske dokumentacije, na radiu pa se je za to priložnost očitno zbrala vsa stara garda in obujala spomine), ampak to ne spremeni dejstva, da je v filmu pač to, kar je hotela, tako rekoč narekovala gospa Rapa, ne pa tisto, kar bi morda želela gospa avtorica (ali pa gledalci).

Ni nas žejne pripeljala čez vodo, prav zelo napojene pa tudi ne. Pri tem je treba rešpektirati podatek, ki gre bolj na roko portretiranki kot kateremu koli izdelovalcu njenega portreta: da imamo opravka z gospo, ki je bila »prepričana feministka od mladih nog« (kakor je rekla na koncu filma).