Tiskane izdaje
Beda v Borinageu (Misère au Borinage), Henri Storck in Joris Ivens, 1933, 29 min
Otroci Borinagea, pismo Henriju Storcku (Les Enfants du Borinage, lettre à Henri Storck), Patrick Jean, 1999, 53 min
Belgijci so pred kratkim doživeli tisto, kar v »nerazvitem« svetu upravičeno imenujejo dvojni standardi poročanja zahodnih medijev. Ko so po zadnjem terorističnem divjanju po Parizu odkrili, da je trdo jedro napadalcev prišlo iz Belgije, so nekateri analitiki takoj ugotovili, da to ni nič čudnega, saj je ta država pač »propadla«.
Dolgoletna belgijska zgrešena ter korumpirana socialna, zakonodajna, gospodarska in fiskalna politika je menda proizvedla »gete«, kakor je zloglasna bruseljska četrt Molenbeek, v kateri živijo ljudje brez upanja na lepšo prihodnost v nekakšnem vakuumu, ki so ga izkoristili islamski skrajneži. »Če je Belgija propadla država, potem so ZDA Afganistan,« se je nad tovrstnimi analizami hudoval nekdanji ameriški veleposlanik v Belgiji Howard Gutman.
Čeprav je v diplomatovi izjavi zrno soli, to še ne pomeni, da je v državi, kjer domuje evropska prestolnica, vse v najlepšem redu. Poglejmo si le en kazalnik. Pred dobrim letom je Unicef objavil podatke, da število revnih otrok v tej državi sicer upada, a razlike med regijami so ogromne. Na bogatem Flamskem severu države »le« vsak deseti otrok živi pod mejo revščine, v Bruslju pa kar tretjina, kar je več kot na Hrvaškem, Madžarskem ali v Bolgariji.
Le malo bolje se godi otrokom v južnem, francosko govorečem delu države Valoniji, kjer je revež vsak četrti otrok. Valonija, nekdanje središče premogovništva in železarske industrije, kjer se hvalijo, da so izvedli industrijsko revolucijo pred Veliko Britanijo, pa najbrž ponuja tudi lep primer neuspele socialne politike, ki je privedla do radikalizacije muslimanskega prebivalstva.
Ko so Belgijci še izkoriščali poceni surovine iz svoje kolonije v Kongu, so množično uvažali delovno silo iz severne Afrike, a potem, ko so korporacije v zadnjih desetletjih preselile proizvodnjo v cenejši tretji svet, za uvožene prišleke in njihove potomce, med katerimi so tudi tisti, ki zdaj streljajo in razstreljujejo po Evropi, ni bilo več delovnih mest.
Temu strokovnjaki pravijo neuspela integracija, ki pa jo širša javnost opazi šele takrat, ko začnejo divjati islamisti. Toda muslimanski priseljenci niso edine žrtve deindustrializacije. V tem začaranem krogu stalne brezposelnosti, ki jo poskušajo odpravljati s socialnimi žepninami, so se znašli tudi »domorodci«.
Kako »uspešna« je bila ta belgijska socialna politika, lepo prikažeta dva dokumentarna filma. Prvi, Beda v Borinageu, nekdanji premogovniški regiji na jugovzhodu Belgije, iz leta 1933 je filmska klasika, ki sta jo ustvarila velikana dokumentarnega filma, Nizozemec Joris Ivens in Belgijec Henri Storck.
Drugi, Otroci Borinagea, pismo Henriju Storcku, je hommage prvemu. Leta 1999 ga je naredil Patrick Jean. Prvi, črno-beli film, ki sta ga mojstra, skrivajoč se pred policijo, posnela eno leto po velikih, v krvi zatrtih delavskih stavkah, pokaže neizmerno revščino, v kateri je v časih velike svetovne krize živel delavski razred, a je kljub temu optimističen.
Prebivalci se z usodo nočejo sprijazniti, solidarnost med njimi je presunljiva, prihodnost pa na dlani: v razrednem boju, ki ga ponazarja sprevod množic, na čelu katerega korakajo delavci z Marxovim portretom. Delavci se ne bojijo kamer, še več, pred njimi ponosno nastopajo, kar so takrat izkoristili »buržoazni« kritiki, ki so filmu očitali, da sploh ni dokumentaren.
Tega dokumentarcu, ki ga je 66 let kasneje na istem mestu naredil Jean, ni mogoče očitati, saj se prebivalci, ki živijo v podobni materialni bedi kot sredi velike recesije, izogibajo kamere kot hudič križa. Hommage v cineastičnem smislu nikakor ni primerljiv s klasično mojstrovino Ivensa in Storcka, je pa vsekakor bolj pretresljiv.
Če so v 30. letih prejšnjega stoletja tamkajšnji prebivalci kljub skrajni bedi še vedno videli luč na koncu predora, je na prelomu tisočletja niso več niti iskali, a tudi samega predora ni bilo več opaziti. Tam, kjer so nekoč korakali nemuslimanski »skrajneži« in s stisnjenimi pestmi prepevali revolucionarne pesmi, zdaj stoji lunapark, namesto fotografije očeta razrednega boja pa sedanji »lumpen proletariat« pijano poskakuje z medvedovo lutko.
Junaki filma niso neki muslimani, ki se nočejo integrirati, ampak nepismeni, zapiti in oboleli »domorodci« brez kakršne koli prihodnosti. Med njimi je ogromno takšnih, ki že generacije živijo v brezposelnosti, nekateri pa med svojimi bližnjimi še nikoli niso srečali takšnega, ki bi sploh kdaj v življenju imel delo.
A ti obubožani in neizobraženi prebivalci, ki so jim konec 20. stoletja lokalne oblasti prepovedale vsako nenapovedano zbiranje, niso več imeli potrebe, da bi se še kakorkoli upirali. V nasprotju s sedanjimi »islamskimi skrajneži« jim jih je uspelo »integrirati«.
***
Priporočila za radovedne
Dokumentarni filmi so v zadnjih letih zaradi krize uveljavljenih medijev, ki si, podvrženi čedalje hujšim finančnim omejitvam, vse težje privoščijo poglobljeno spremljanje kompleksnih zgodb in njihovega zakulisja, v nekaterih prvinah prevzeli zastavo raziskovalnega novinarstva.
Skupina Delovih novinarjev, navdušenih ljubiteljev tovrstnega žanra, vam zato v naši tedenski rubriki Dokumentirano ob četrtkih ob 15.00 predstavlja in priporoča dokumentarne filme po lastnem izboru.
V vlogi avtorjev za pestrost vsebinske in slogovne ponudbe rubrike skrbijo Lenart J. Kučić, Vesna Milek, Tina Lešničar, Irena Štaudohar, Boris Čibej, Mojca Zabukovec in Igor Harb.
