Tiskane izdaje
Supernemec in nevidni nacisti
V Španiji živečega avstrijskega režiserja Günterja Schwaigerja v tem dokumentarcu zanima predvsem, kako uspe človek v sodobni, informacijski družbi vzdrževati iluzijo veličine propadle ideologije, predvsem pa, kako lahko utemelji zanikanje holokavsta. Čeprav je Hafner kot esesovec obiskal tudi nekatera taborišča smrti, med drugim Dachau, vehementno zatrjuje, da je holokavst zgolj propaganda.
Schwaiger ga dalj časa vsak dan spremlja, se pogovarja z njim in postopoma gradi zaupanje ter začenja njun dialog usmerjati iz platforme za Hafnerjevo propagando k težavnim vprašanjem, ob katerih postanejo njegovi argumenti vse bolj megleni. Predvsem jih poskuša utemeljiti s podporo prijateljev, ki pa mu jih nikakor ne uspe materializirati, saj se začnejo, ko izvejo, da ga spremlja kamera, izmikati. Izkaže se, da je v Španiji, kjer je Francov režim dolga leta ščitil naciste in njihove ideje, danes ljudem težko javno priznati, da so nacisti.
Hafnerja to na videz ne ustavi, saj pravi, da je »Supernemec« in tudi nastopa nič ne omili, nato pa mu režiser predstavi Joachima Neyrotha, Juda, ki je preživel Dachau. Moža sedeta za mizo v dnevni sobi in se začneta pogovarjati. Joachim pove svojo zgodbo, a Hafner zamahne z roko ob opisu trpljenja in dejansko poskuša argumentirati, da je zdravje in krepost 85-letnega Joachima dokaz, da mu internacija ni mogla tako zelo škodovati. Na koncu obsedita za mizo, ne da bi en prepričal drugega v svoj prav.
A v Hafnerju se začnejo kazati spremembe. Ko s Schwaigerjem odideta na obalo, da bi spoznala še druge naciste, ki naj bi − tako Hafner − zares potrdili humanost taborišč, teh pa seveda ni pred kamero, se začne Hafnerjeva podoba krhati. Osemdesetletnik pade v depresijo, ne najde energije in začne vidno hirati. Kot goreč pripadnik Hitlerjevega kulta je že od nekdaj poveličeval fizično moč, in ko začne izgubljati moralno podlago svojega življenja, je prav fizična moč prva, ki jo izgubi.
Moralna odgovornost avtorja za eksperiment
Eno od osnovnih etičnih pravil psiholoških eksperimentov je, da morajo raziskovalci zaščititi udeležence pred psihičnim ali fizičnim škodovanjem, pri delu z ranljivimi skupinami, kot so, denimo, starejši ali otroci, pa morajo biti še posebej previdni in upoštevati dodatne omejitve. Če narobe ocenijo situacijo in kateri od udeležencev utrpi škodo, mu morajo zagotoviti terapevtsko okrevanje.
Čeprav bi Schweigerjev film (Hafner's Paradise, 2007) kot študijo primera lahko uvrstili med psihološke raziskave in čeprav s soočenjem oficirja SS z žrtvijo koncentracijskega taborišča izvaja eksperiment na obeh udeležencih, je dokumentarec umetniško delo in se avtorja ne kliče na odgovornost za posledice, ki jih proces ustvarjanja filma pusti na protagonistih. Ne glede na to, kaj menimo o Hafnerju, njegovih prepričanjih ali preteklih dejanjih, pa bi avtor filma moral imeti moralno odgovornost, da ne škoduje svojim subjektom.
Lekcija v Teatru ubijanja in nasilniški Brüno
V podobni situaciji se je znašel Joshua Oppenheimer v odličnih dokumentarcih o indonezijskem genocidu Teater ubijanja in Pogled tišine. Še posebej v prvem filmu, ki se osredotoča na rablje puča, ki od takrat živijo kot lokalno slavne osebnosti, se Oppenheimer približa pasti, v katero zapade Schwaiger. Oppenheimer jih prepriča, da skupaj z njim posnamejo svoja dejanja kot scene iz žanrskih filmov in na koncu filma vidimo, kako enemu od protagonistov postane slabo, ko se začenja ne zgolj zavedati, temveč tudi čutiti, kaj so njegova dejanja povzročila drugim.
V Pogledu tišine, ki se osredotoča na žrtve, režiser spremlja brata enega od umorjenih, ki išče resnico in poskuša soočiti rablje in njihove sorodnike z grozodejstvi, medtem ko kamera predvsem beleži njegovo pot, režiser se vključi zgolj enkrat, da pomiri napeto situacijo. Prepričevanje ljudi v to, da je jedro njihovega prepričanja zmotno, da je laž, je nevarno, saj na njih pusti psihološke in najverjetneje tudi telesne posledice.
Že prisiljeno soočanje ljudi s tistim, kar je njim neprijetno, ima lahko nevarne posledice, kar je v svojih drznih filmskih eksperimentih nekajkrat ugotovil tudi Sacha Baron Cohen, denimo ko je kot Borat izzival obiskovalce rodea v Teksasu, nato pa še, ko je kot Brüno uprizoril pretepaški večer pesti, piva in deklet, ki se sprevrže v gejevsko ljubezensko sceno.
Navijanje za propad
Dodatno moralno nevarnost teh filmov, predvsem pa Hafnerjevega raja, predstavlja dejstvo, da se velika večina gledalcev zaveda subjektovih zmot in si želi, da bi se ta tudi sam soočil z njimi ter priznal, da živi v zmoti. Večini je jasno tudi, da človek svoje biti ne more spremeniti kar čez noč in brez posledic, vendar (nehote) vseeno navijajo za njegov propad, za moralno zmago resnice in pravice. S tem zavedanjem se tudi avtor znajde pred moralno dilemo; naj zadosti željam občinstva in »pride resnici do dna«, s tem pa tudi neposredno poškoduje človeka, ki njemu osebno ni storil žalega? Ali naj ga pusti živeti v njegovem zlaganem raju?
