Tiskane izdaje
Urugvajski pisatelj Eduardo Galeano je v romanih in drugih zapisih pogosto predstavljal alternativno zgodovino. V romanu Otroci dni (Sanje, 2014) je za vsak dan v letu pripravil malo znano, zamolčano, spregledano ali zlorabljeno zgodovinsko podrobnost. Zelo podoben pripovedni način uporablja britanski režiser Adam Curtis, ki hoče v dokumentarnih filmih odpraviti − po njegovih besedah − največjo pomanjkljivost sodobnega novinarstva: željo, da bi bralcem ali gledalcem vsaj poskusili pojasniti sedanjost.
V seriji Pandora's Box (1992) je predstavil nevarnosti tehnokratske politike ter jo pozneje dopolnil še s kritiko tehnološkega utopizma v All Watched Over By Machines of Loving Grace (2011). The Mayfair Set (1999) je posvetil globalni trgovini z orožjem in »kazino kapitalizmu«. S Century of The Self (2002) se je spomnil začetnika sodobne propagande Edwarda Bernaysa, ki je gospodarske in politične elite naučil nadzorovati množice z močjo psihoanalize. V Power of Nightmares (2005) je povezal islamski ekstremizem in ameriške neokonservativce, ki so drug drugega nujno potrebovali za utrjevanje oblasti. Čez deset let pa njihovo prepletenost predstavil še v filmu Bitter Lake (2015) in pokazal, da mednarodnega terorizma ni mogoče razumeti brez hladne vojne in povojne ureditve sveta.
Podobno ambiciozen je njegov najnovejši in skoraj triurni dokumentarec HyperNormalisation (2016), v katerem poskuša (med drugim) povezati Hafeza al Asada, Vladimirja Putina, Donalda Trumpa in Jane Fonda ter z njimi pojasniti humanitarno katastrofo v Siriji.
Njihovo zgodbo je začel leta 1975. Mesto New York ni več moglo vračati kredita, zato so upravljanje mesta prevzele banke upnice. Odpustile so na tisoče javnih uslužbencev (med njimi največ gasilcev, policistov in učiteljev) ter razprodale nekdanja mestna stanovanja in parcele, ki so jih pokupili gradbeniški tajkuni (med njimi je bil tudi mladi Donald Trump). V nekem drugem mestu, Damasku, je hotel sirski predsednik Hafez al Asad rešiti vprašanje palestinskih beguncev, a je Američanom bolj ustrezala nestabilnost na Bližnjem vzhodu in sprtost arabskih držav.
Zagrenjeni Asad je proti Američanom prvič uporabil atomsko bombo revnega človeka, samomorilske bombne napade, pri čemer mu je z novo razlago korana pomagal iranski revolucionarni in verski vodja ajatola Homeini. Ker ameriška diplomacija ni hotela priznati napake v Siriji, ki je postala najpomembnejše žarišče globalnega terorizma, so si za odvračanje pozornosti izmislili novega negativca. Samovšečnega, a nenevarnega polkovnika Moamerja Gadafija, ki je bil pripravljen odigrati to vlogo in prevzeti odgovornost za številne odmevne teroristične napade v osemdesetih letih (Rim, Lockerbie ...).
Pri tem so uporabili propagandne prijeme, ki jih je na prelomu tisočletja opisal ruski antropolog Aleksej Jurčak. Opisoval je zadnjo generacijo Sovjetov, ki je odraščala v obdobju, ko so se vsi pretvarjali, da je socialistična revolucija še živa, a hkrati slutili, da ne morejo zaupati nikomur in verjeti ničesar (kar je Jurčak opisal kot hipernormalizacijo). Enako družbeno okolje je več desetletij pozneje ustvaril Vladislav Surkov, poznavalec avantgardnega gledališča, ki je postal politični strateg ruskega voditelja Vladimirja Putina. Surkov je hkrati podpiral in napadal levico in desnico, nacionaliste in borce za civilne svoboščine, opozicijo in provladne stranke, zato nihče ni vedel, komu zaupati ali verjeti.
Zelo podobno kampanjo je lani uspešno uporabil Donald Trump − tokrat kot predsedniški kandidat −, ki je z nepredvidljivimi napadi in stališči popolnoma zbegal politične nasprotnike v lastni stranki, demokrate in medije. Pri tem so mu pomagali še filtri na družabnih omrežjih, ki so uporabnike zaprli v mnenjske mehurčke in jim postregli z občutkom hipernormalnosti, v katerem lahko demokratično družbo vodi postresničnostni estradniški poslovnež. Kar nikogar zares ne zmoti, ker se vsi ukvarjajo s sabo − se zatekajo v kibernetski svet, izpolnjujejo potrošniške želje ali oblikujejo svoje telo po zgledu Jane Fonda. Medtem pa sistem ostaja stabilen in dejanska moč prikrita. Moč kapitala in lastnikov tehnoloških platform, ki je ne morejo ogroziti razpršena gibanja in revolucije, kakršne so poskušale okupirati Wall Street ali zrušiti severnoafriške diktatorje.
Curtis se z neštetimi arhivskimi posnetki, sugestivno glasbo, dvoumnostmi, prizori iz popularne kulture in glasom prepričanega pripovedovalca namenoma poigrava tako z resnimi novinarskimi dokumentarci kot tudi s teoretiki zarote, ki uporabljajo podobne dramaturške prijeme. Z uvodnimi in zaključnimi kadri zelo jasno pokaže, da je tudi njegova razlaga sveta le poskus, ki mu ne smemo nekritično verjeti. Gledalec vidi samo snop baterijske svetilke, ki v temi osvetljuje posamezne veje, za katerimi slutimo gozd. Če še ta svetloba ugasne, ostane samo tema.
