Tiskane izdaje
»Zakaj bi se mučili z grozljivkami, če lahko pogledate ta film?« je kmalu po premieri dokumentarca Jezusov tabor zapisal britanski filmski kritik.
Film, ki je bil nominiran za oskarja za najboljši dokumentarni film v letu 2006, je vsekakor grozljiv. Strašen se je zdel verujočim evangeličanom, ki sestavljajo četrtino prebivalstva v ZDA. Za njih je bila upodobitev poletnega tabora ob Hudičevem jezeru (sic!) v Severni Dakoti, v katerem fanatična verska komandantka ameriškim otrokom vceplja v glavo takšen ksenofobični verski fundamentalizem, da se ga ne bi sramovali najbolj zagrizeni džihadisti Islamske države, propagandistični ateistični izdelek, ki kot tipične evangeličane namerno prikaže zgolj skrajneže s spranimi možgani in meče slabo luč na celotno veroizpoved.
Še bolj grozljiv je bil film za laično Ameriko, ki je zgroženo opazovala, kako v »najbolj svobodni in demokratični državi na svetu« nove generacije molijo za prepoved abortusa in prosijo Boga, naj izbere ustavne sodnike s pravimi življenjskimi nazori, medtem ko jih njihovi verski voditelji v taborišču, ki spominja na centre za urjenje mladih talibov, pripravljajo na boj proti smrtnim sovražnikom, soljudem, ki jih v ZDA v običajnem, politično korektnem jeziku sicer imenujejo »predstavniki drugih veroizpovedi«.
Besede evangeličanske »politkomisarke« Becky Fischer, ki je vodila v filmu prikazani tabor z imenom Otroci v ognju, povedo vse: »Rada bi, da bi bili mladi tako privrženi Jezusu Kristusu, kakor so mladi privrženi islamu. Hočem, da radikalno žrtvujejo svoja življenja za božjo besedo, tako kot to počnejo tam čez v Pakistanu, Izraelu in Palestini.«
Film ni dobil oskarja, ker ga je takrat prehitel okoljevarstveni dokumentarec, v katerem nekdanji ameriški podpredsednik Al Gore človeštvu sporoča še bolj Neprijetno resnico, kakor je zgodba o fundamentalističnem vzgajanju ameriške »Jesusjugend«. Toda Jezusov tabor je en učinek vseeno imel. Zaradi množičnega odziva ogorčene javnosti (in vandalskega napada) so tabor Otroci v ognju zaprli.
