Tiskane izdaje
Filmi so snov, iz katere nastanejo sanje. Čeprav se marsikatere sanje ne udejanjijo, pa tiste najbolj divje in zmešane postanejo legende.
Sredi sedemdesetih je čilenski avantgardni umetnik Alejandro Jodorowsky sanjal film, ki bi spremenil svet, ljudem omogočil doživetje halucinacije LSD brez drog in bil prerok novega sveta. Vse to je pripel na priredbo danes najbolj proslavljenega ZF-romana, Dune, Franka Herberta. Kljub svojemu avantgardnemu pristopu, najbrž pa še bolj zaradi njega, je za sodelavce pridobil Pink Floyde, kiparja in slikarja H. R. Gigerja, striparja Mœbiusa, mojstra posebnih učinkov Dana O'Bannona, za vloge pa se je dogovoril z Mickom Jaggerjem, Davidom Carradinom, Orsonom Wellesom, Glorio Swanson in celo Salvadorjem Dalíjem.
Dvajset let kasneje je v Hollywoodu nastajal revolucionarni film o Supermanu, ki bi ga upodobil takrat še oskarjevski slavljenec Nicolas Cage v svetlikajoči se (laserski!) obleki, pod taktirko Tima Burtona. Kot običajno je bil Burtonov cilj prikazati glavnega junaka kot tujca, izobčenca v družbi, tako da fokus ne bi bil na številnih Supermanovih krepostih, temveč na njegovem zavedanju drugačnosti in želji po normalnosti. Nekako tako kot Edvard Škarjeroki, le z nadnaravno močjo in smrtonosnimi žarki, ki švigajo iz oči.
Filma sta prišla zelo daleč v razvoju, Superman je bil le tedne od prve klape, vendar je hollywoodski filmski posel v prvi vrsti le posel in pretirano samosvoj, umetniški pristop obeh režiserjev je pokopal projekta, saj kljub vsem zagotovilom studii niso bili pripravljeni na tvegano investicijo. A oglejmo si norost obeh umetniških vizij, kot ju predstavita tema izgubljenima projektoma posvečena dokumentarca.
Peščeni planet
Alejandro Jodorowsky. Foto: Agnese Divo
Jodorowsky's Dune ima dva ključna elementa, ki ugrabita gledalčevo pozornost in služita kot osnova za celoten film: prvi je manično radoživi in do obisti ekscentrični Alejandro Jodorowsky, ki opisuje razvoj projekta, vsa nemogoča naključna srečanja in svoj umetniški proces v pristni čilenski angleščini, ki vsemu izrečenemu še doda značaj.
Drugi steber so vizualizacije filma, narejene na podlagi storyboardov, režijske knjige in modelov iz predprodukcije. Za podporo Alejandrovi zgodbi služijo še intervjuji z nekaterimi živimi sodelavci, med drugim s producentom Michelom Seydouxom, H. R. Gigerjem, vdovo Dana O'Banona in muzo Salvadorja Dalíja.
H. R. Giger ob skicah za nikoli posneti film Dune. Foto: Agnese Divo
Poglejmo si povzetek v nekaj korakih:
- Vizualna podoba filma bi temeljila na delu Chrisa Fossa (Varuhi galaksije), Jeana Girauda - Mœbiusa (Peti element, Tron) in H. R. Gigerja, ki so vsi nato sodelovali pri Osmem potniku.
- Negativce bi igrali Orson Welles (baron Harkonnen), Mick Jagger (Feyd Rautha) in Salvador Dalí (imperator).
- Glavno vlogo Paula Atreidija bi igral Alejandrov sin Brontis, ki je tako pri dvanajstih začel priprave z dveletnim režimom bolnih veščin.
- Glasbo za posamezne like bi ustvarili različni glasbeniki, med drugim Pink Floyd.
- Film bi se končal s sceno, v kateri puščavski planet Dune ozeleni in prevzame Paulovo dušo ter odleti skozi vesolje širit novo spoznanje.
- Režijska knjiga je pristala pri vseh filmskih studiih, in čeprav so projekt zavrnili, so številni elementi našli pot v druge filme, vse od Vojne zvezd in Osmega potnika pa do Prometeja.
Supermanova smrt
V devetdesetih je prodaja stripov o Supermanu upadala (morda tudi zato, ker je nosil bundesliga frizuro). Pri založbi DC Comics so jo poskušali oživiti s tem, da so ga preprosto ubili. Le začasno. O tem dogodku je Max Landis posnel zabaven kratek film, ki si ga je vredno ogledati.
Max Landis: The Death and Return of Superman (celotni film)
Uspeh tega stripa pa je spodbudil tudi DC-jevo matično podjetje Warner Bros. k snemanju novega filma o Supermanu.
Začelo se je s producentom Jonom Petersom (nekdanjim frizerjem Barbre Streisand) ter nadobudnim filmarjem Kevinom Smithom (Trgovci, Dogma), striparskim fanatikom, ki je dobil možnost pisanja scenarija.
Za češpljo na vrh teh mokrih sanj je projekt nato pridobil še Tima Burtona, avtorja takrat edinega spodobnega stripovskega filma, Batmana. No, Burton je nemudoma prepoznal zanič scenarij in zamenjal Smitha, ki je zgodbo o pisanju scenarija, nemogočih zahtevah Jona Petersa in Burtonovi zaničljivosti na humoren način vključil v svoje nastope.
A zgodba filma Superman živi se je nadaljevala tudi brez Smitha in je postajala vse bolj neverjetna. Nekaj osnovnih elementov:
- Supermana bi igral Nicolas Cage, resda kmalu po tem, ko je prejel oskarja in še ni bilo mogoče slutiti, kako nizko bo padla njegova kariera.
- Lexa Luthorja bi igral Kevin Spacey, ki je nato še enkrat dobil isto vlogo v Superman se vrača.
- Poleg približka klasične rdeče-modre obleke bi Superman nosil tudi mehansko, svetlečo obleko.
- Boril bi se proti kar trem negativcem, poleg Luthorja še proti Doomsdayu in Braniacu.
- Čeprav si je Burton postavil cilj, da posname bolj svetel film (na podlagi dihotomije: Batman je noč, Superman je dan), so vse skice in zasnove videti kot kombinacija Predbožične nočne more, Edvarda Škarjerokega in Mars napada!.
Neodvisni film je posnel animator, producent, igralec in režiser Jon Schnepp, ki je del financiranja zbral prek Kickstarterja, film pa je ponudil na ogled prek spletne platforme VHX, tako da ga je mogoče kupiti po vsem svetu.
Kljub Schneppovi multitalentiranosti se filmu pozna, da je (podobno kot Kevin Smith pri produkciji samega Supermana) prevelik navdušenec, da bi ustvaril film, ki bi bil zanimiv za vse občinstvo, predvsem pa poskuša s premalo sredstvi narediti preveč.
Medtem ko Frank Pavich, režiser Jodorowsky's Dune, z minimalno animacijo ilustracij spodbudi gledalčevo domišljijo, se Schnepp loti igranih upodobitev scen z igralcem, ki spominja na mladega (in dolgolasega) Nicolasa Cagea v poceni Supermanovem kostumu, a je rezultat precej amaterski. Prav tako med intervjuji iz nekaterih bolj zadržanih sogovornikov ne spravi prav veliko besed: egomanijaka Peters in Smith sta seveda zgovorna, medtem ko je Burton videti blago zadet in ziritiran.
Kljub vsem pomanjkljivostim film ponudi precej informacij in podob iz filma, ki dajo slutiti, da bi lahko bila današnja podoba stripovskih filmov precej bolj ekcentrična in umetniška, če bi Burtonova vizija postavila vzorec zanje, več let pred Možmi X in Spider-manom, ki veljata za utemeljitelje žanra.
Uspeh obeh dokumentarcev, predvsem med filmskimi in stripovskimi navdušenci, pa daje slutiti, da sta tudi Jodorowsky's Dune in The Death of Superman Lives začetnika novega žanra, saj je v nastanku oziroma na donatorskih platformah, kot je Kickstarter, že cela vrsta dokumentarcev o nesojenih kultnih filmih.
The Death of Superman Lives: What Happened?
Dokumentarni filmi so v zadnjih letih zaradi krize uveljavljenih medijev, ki si, podvrženi čedalje hujšim finančnim omejitvam, vse težje privoščijo poglobljeno spremljanje kompleksnih zgodb in njihovega zakulisja, v nekaterih prvinah prevzeli zastavo raziskovalnega novinarstva.
Skupina Delovih novinarjev, navdušenih ljubiteljev tovrstnega žanra, vam zato v naši tedenski rubriki Dokumentirano ob četrtkih ob 15.00 predstavlja in priporoča dokumentarne filme po lastnem izboru.
V vlogi avtorjev za pestrost vsebinske in slogovne ponudbe rubrike skrbijo Lenart J. Kučić, Tina Lešničar, Irena Štaudohar, Boris Čibej, Mojca Zabukovec in Igor Harb.
