Tiskane izdaje
»Če vas ta dokumentarec ni ganil v dušo, potem je vaše srce iz skrilavca,« so v ameriškem časniku Denton Record Chronicle zapisali o filmu Plinska dežela (Gasland), ki ga je pred štirimi leti naredil režiser Josh Fox. Njegov prikaz vplivov, ki jih ima na okolje pridobivanje naravnega plina iz skrilavcev, ni le šokiral ameriške javnosti, povzročil je tudi pravo razburjenje med energetskimi lobiji, ki so porabili veliko denarja, da bi odpravili negativne učinke filma na javno mnenje.
Plinska dežela je tipični izdelek osebno izpovednega in aktivističnega dokumentarnega žanra, ki ga je do skrajnosti privedel kak Michael Moore, čigar stvaritve včasih več povedo o avtorju samem, kakor o tem, o čemer naj bi film govoril. Foxov film, ki je bil leta 2011 nominiran za Oskarja za najboljši dokumentarec, se tem narcisoidnim težavam izogne, čeprav zgodba temelji na osebni izpovedi režiserja, ki mu plinsko podjetje ponudi precejšnje plačilo, če bi mu dovolil pod svojim zemljiščem črpati plin. Ker Foxa zanima, kako tovrstno razbijanje skrilavcev s curki vode in kemikalij vpliva na okolje, se odpravi pogledat, kako živijo ljudje tam, kjer »fracking« že prinaša velike dobičke.
Čeprav se predstavniki industrije praviloma izogibajo režiserju, ta o tovrstni metodi pridobivanja zemeljskega plina in in njenih vplivih na okolje vseeno naredi pravi priročnik za telebane. Ta je prava grozljivka, saj prikazuje območja, ki spominjajo na Stalkerja Andreja Tarkovskega, kjer so s proizvodnjo plina prebivalcem onesnažili podtalnico in kjer se pojavljajo skrivnostni primeri nevarnih bolezni. V filmu, ki razgalja tudi neustrezno okoljevarstveno zakonodajo, pa so prava uspešnica postali posnetki lastnika hiše, ki v kuhinji odpre pipo z vodo, ta pa se spremeni v metalec ognja, ko k njej prisloni vžigalnik.
Nič novega ni, da vplivne korporacije poskušajo zablokirati raziskave, ki njihovo proizvodnjo ne pokažejo v najlepši luči. Pri Plinski deželi, ki je sprožila pravo ogorčenje med ljudstvom, pa so se lobiji še posebej potrudili. Tako imenovano Združenje neodvisnih petrolejskih proizvajalcev Amerike je postavilo posebno spletno stran, na kateri je naštevalo vsaj »dejstva, pri katerih se je režiser zmotil«, v studijih velikih korporativnih televizij so se kar vrstila pričevanja »neodvisnih« strokovnjakov, ki so razlagali o neškodljivosti »frackinga«, naredili pa so tudi »protifilm« z naslovom Dežela resnice, Truthtland.
Režiser Fox je medtem posnel že nadaljevanje dokumentarca, za njegovo dodatno promocijo pa je poskrbela policija, ko ga je aretirala med snemanjem zaslišanja zagovornikov pridobivanja plina iz skrilavcev pred kongresom. A podoben aktivističen pristop, ki je značilen za Foxa, so uporabili tudi njegovi nasprotniki. Ko ga je novinar Phelim McAleer, ki se je specializiral na dokumentarne filme o »propagandi« naravovarstvenikov, na nekem nastopu vprašal, zakaj v Plinski deželi ni pojasnil, da so v tistih krajih, kjer zagori voda iz pipe, že pred pridobivanjem plina iz skrilavcev opažali podobne fenomene, je Fox odvrnil, da je ta podatek izpustil, ker se mu ni zdel pomemben. Ne le da je to »priznanje« postalo uspešnica na spletu, ki so ga Fox in njegovi odvetniki neuspešno poskušali zablokirati, McAleer, ki je v enem od svojih filmov razgalil tudi okoljevarstvene laži nekdanjega ameriškega podpredsednika Ala Gorea, je o pravi »resnici« o plinu iz skrilavca naredil svoj dokumentarec z naslovom Nacija frakinga (FrackNation).
*********
Priporočila za radovedne
Dokumentarni filmi so v zadnjih letih zaradi krize uveljavljenih medijev, ki si, podvrženi čedalje hujšim finančnim omejitvam, vse težje privoščijo poglobljeno spremljanje kompleksnih zgodb in njihovega zakulisja, v nekaterih prvinah prevzeli zastavo raziskovalnega novinarstva.
Skupina Delovih novinarjev, navdušenih ljubiteljev tovrstnega žanra, vam zato v naši tedenski rubriki Dokumentirano ob četrtkih ob 15.00 predstavlja in priporoča dokumentarne filme po lastnem izboru.
V vlogi avtorjev za pestrost vsebinske in stilske ponudbe rubrike skrbijo Lenart J. Kučić, Vesna Milek, Tina Lešnicar, Irena Štaudohar, Boris Čibej in Mojca Zabukovec.
