Tiskane izdaje
Dokumentarec z naslovom Public Speaking je leta 2010 posnel Martin Scorsese in govori o newyorški intelektualki in, kot o sebi pravi, profesionalni pametnjakovički Fran Lebowitz. Film je neke vrste monolog, markantna Fran, ki je stara sedeminsedemdeset let, sedi v svojem separeju v legendarni restavraciji Waverly Inn v West Villageu ter govori pametne in zabavne reči: o svojem življenju, o cigaretah, o New Yorku, o homoseksualcih, o seksu. Scorsese ter producent filma sedita nasproti nje in se njenim domislicam hihitata kot dve najstnici.
Fran pripoveduje, da v življenju dela tisto, kar je vedno delala najraje, izraža svoje mnenje. »Užitek je imeti vedno prav.« Izdala je dve zelo uspešni knjigi esejev in dve otroški knjigi. Pisateljevanje za otroke je izbrala, ker ni veliko teksta. »Sem najbolj len človek na svetu.« Veliko predava na univerzah in v New Yorku so njeni nastopi takoj razpordani. Rada veliko govori, in »ko nastopaš, je odlično to, da lahko samo ti govoriš in te ne sme nihče prekiniti«. Ko jo na koncu nekega nastopa gledalka vpraša, kakšna je po njenem mnenju razlika med moškim in ženskim literarnim glasom, Fran pravi: » Tudi če pokličeš po telefonu, je velika razlika med moškim in ženskim glasom.«
Lenoba je humus modrosti
Prizna, da je imela rada pisanje, dokler ni postala profesionalna pisateljica. »Ne maram, če mi ukazujejo, kaj naj naredim. Niti če ukazujem sama sebi, mi to ni všeč.« Pravijo ji moderna Dorothy Parker. Obožuje Parkerjevo in ugotavlja, da je lahko pri svojih letih zadovoljna, če ji sploh nadenejo pridevnik moderna.
Ko je pred davnimi leti prišla v New York, je delala različne reči, vozila je taksi, bila je prodajalka, a takoj, ko je zaslužila 120 dolarjev, kolikor je takrat na mesec potrebovala za stanarino in malo hrane, je dala odpoved in ni delala nič, razen da je hodila po mestu in se srečevala z znanci in prijatelji. Andy Warhol je oboževal njen humor in jo povabil, da je postala kolumnistka v reviji Interview. Takrat je zaslovela. »Če želiš dobiti dobre ideje, se moraš družiti z ljudmi. Sedeti moraš v barih, kaditi cigarete in klepetati.« Je velika zagovornica kajenja. Kajenje je razvada, pravi, ljudje pa se danes do kajenja obnašajo, kot da gre za moralni poraz.
Pogreša stari in nevarni New York. Kot pravi, je danes dolgočasen, preveč čist in poln turistov. To ni več isto mesto kot nekoč. Najbolj grozna izkušnja zanjo je bilo obdobje aidsa konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih let, ki je pomoril najbolj zanimive ljudi v mestu. »Vedno govorimo le o umetnikih, ki so umrli zaradi te bolezni, in pozabimo, da je umrl tudi velik del publike. Mnoge off gledališke predstave, sodobni ples, razstave so ostale brez svoje publike in to je velika škoda za kulturo. Newyorški balet ni pomemben le zaradi Georgea Balanchina, ampak zaradi ljudi, ki so hodili gledat njegov ples.« Danes zanimiva in predana publika po njenem mnenju izumira in to je največji poraz za umetnost.
Fran trdi, da ni nostalgik, a vendar je dejstvo, da so tisti, ki so umrli zaradi aidsa, ta virus staknili zato, ker so veliko seksali in ostali so dolgočasneži, ki jih strast ne zanima. »Zato so umetniki, ki so v osemdesetih postali slavni, pravzaprav tisti, ki so ostali in niso umrli in mnogokrat gre za zelo povprečne talente.« V umetnosti, pravi, je danes preveč demokracije, medtem ko je je v družbi premalo.
O sreči
Je obsedena bralka knjig. »Pisatelji morajo, če hočejo kaj napisati, nekaj vedeti o življenju. Za glasbenke to ni nujno, Mozart na primer ni nič vedel o življenju, a je kljub temu ustvarjal čudovito glasbo.«
Dokumentarec je odlična eksplozija modrosti in mentalne iskrivosti. Fran Lebowitz je vedno rada uživala v svoji slavi, v pogovorne oddaje jo je rad vabil David Letterman, v nadaljevanki Zakon in red igra sodnico, kar se ji je vedno zdela sanjska služba. Leta 2007 so jo v reviji Vanity Fair razglasili za najbolj elegantno žensko. Vedno je oblečena enako, kavbojski škornji, moški klasični suknjič, krojen prav zanjo, bela moška srajca, kavbojke in obvezna cigareta.
»Živimo v svetu, v katerem ljudje mislijo, da je sreča stanje, ampak ni, sreča je občutje. Trenutno občutje.«
