Tiskane izdaje
Dokumentarni film Nos vies discount (2012) francoskega režiserja Frédérica Brunnquella na spletnem filmskem portalu IMDb sicer ni prav visoko ocenjen, vendar ponuja pomemben vpogled v ozadje nizkocenovne industrije, v svet popustov, kakor ji pravi avtor petdesetminutnega filma in nekdanji novinar. Pomemben zato, ker so njegovi protagonisti v glavnem delavci.
Virginie Mouguit, nekdanja zaposlena pri irskem nizkocenovnem letalskem prevozniku Rynair, govori o visokih pričakovanjih do opravljanja dela stevardese in povsem drugačni realnostji, ki jo je pričakala v podjetju, ki sicer vztrajno beleži dobičke, vztrajno pa narašča tudi število potnikov na njegovih letalih.
Virginie je morala najprej sama plačati izobraževalni tečaj v višini tri tisoč evrov. Pogodbo o zaposlitvi − na kateri je namesto njenih osebnih podatkov navedena zgolj številka − je dobila, ko ga je opravila. V pogodbi je bilo med drugim zapisano še, da ji podjetje vsak mesec odbije trideset evrov od plače za uporabo uniforme.
Šef Rynaira Michael O'Leary in eden najbogatejših Ircev, ki v intervjujih zadnje čase pokroviteljsko žuga Grčiji, češ naj »neha piti kavo in začne delati«, v filmu iz leta 2012 pravi: »Ne vem, če bi temu rekel ultraliberalizem, vem pa, da smo ustvarili nov koncept potovanj, ki je poceni. In ker ponujamo nižje cene letalskih kart kot drugi ponudniki v Evropi, jih ljudje zapuščajo in letijo z nami. Gre za podoben koncept, kot ga poznajo supermarketi, Tesco, McDonalds, v letalstvo pa je to prinesel Rynair.« Po njegovem je v tistih sektorjih, kjer ni več regulacije, »konkurenčnost zamenjala državni protekcionizem«, posledice pa so, kot pravi, »nižje cene in boljše storitve«, kar naj bi bilo »boljše za potrošnika«.
Spirala proti dnu
Nekdanji Rynairov pilot Ian Sommer po drugi strani odstira, kaj pravzaprav pomenijo nizke cene. »Ko sem začel leteti za komercialne ponudnike, je bilo povsem drugače; plačane smo imeli prispevke za socialno in zdravstveno varstvo, imeli smo veliko izobraževanj, uniforme so nam oni priskrbeli. Skrbeli so za nas in bilo je dobro delovno okolje. Pri Rynairu pa delavcu vsako leto nekaj vzamejo. Gre za stalno slabšanje razmer, spirala proti dnu.« V filmu govori o kulturi zastraševanja, ki je prisotna na vseh ravneh, o atmosferi strahu in stalnih pritiskih. »Če ste preveč na bolniški, te kličejo, zaslišujejo ... Zgodi se, da piloti letijo, čeprav zaradi zdravstvenega stanja sploh ne bi smeli.«
Pogled v pogodbe, ki jih ima Rynair sklenjene s piloti, pokaže tudi, da jih je vsaj polovica najetih prek zunanjih zasebnih agencij in niso zaposleni pri »dobičkonosnem stroju«, kot Rynair opiše avtor filma. O'Leary na to pričakovano odgovarja: »To nam ustreza. Tako tudi ni sindikalnega organiziranja delavcev. Časi stavk zaradi nezadovoljstva delavcev so mimo. Tam so zato, da delajo za stranke, in to je to.«
Potovanje po 'diskontni Evropi' avtor filma iz Irske nadaljuje v Nemčijo in potem v Francijo, kjer se pogovarja z nekdanjimi delavci v verigi diskontnih trgovin Aldi. Pripovedujejo o stalnem nadzoru, pritiskih in nizkih plačah. Jean-Philippe Gaboury, poslovodja v eni od diskontnih trgovin v Franciji, pokaže list papirja, na katerem je zrisana delovna miza, na kateri dela. Ob sliki je natančno navedeno, kateri predmet na njej kam spada in kaj spada v kateri predal. Gaboury pravi, da je vse vnaprej določeno, predvideno, prešteto in izračunano do minute natančno. Ko delavec zapusti trgovino, mora, kot nadaljuje, obvezno pregledati njegovo torbo, tudi sam pa je redno podvržen nenapovedanim obiskom nadrejenih, ko pregledajo tudi prtljažnik njegovega avtomobila.
Nekdanja delavka Aldija Brigitte Engler na koncu doda: »Poceni izdelki so pravzaprav zelo dragi.«
Pohabljenje
»Mnogi vidijo diskontne trgovine kot blagoslov za revne, češ da ti potrebujejo nizke cene, da lahko preživijo,« pravi Ulrich Dalibor iz nemškega sindikata Verdi. »To je en pogled. Sam pa ponujam drugega, povsem nasprotnega. Revni so, ker imamo kulturo diskontov, ki prinašajo prekarne oblike dela in nizke plače, kar znižuje življenjski standard vseh. Ta diskontna mentaliteta pravzaprav ustvarja revščino.«
In čeprav avtor filma potovanje po diskontni Evropi zaključi v Romuniji, kjer delovno silo med drugim najemata avtomobilsko podjetje Dacia in ameriška živilska korporacija Smithfield Foods, bi zato, da bi zaobjel celotno izkoriščevalsko verigo in njeno pohabljenje, moral oditi tudi čez evropske meje − v tovarne Bangladeša ali na polja Indije. In čeprav se sicer (tudi) diskontni ponudniki predstavljajo kot prinašalci izbire, je ta zgolj iluzorna. Temeljna poteza postindustrijskega kapitalizma je tiranija izbire na vseh življenjskih področjih, v svoji zbirki esejev Izbira razmišlja filozofinja Renata Salecl. Sodobni subjekt − ki se v prvi vrsti konstituira kot potrošnik − je namreč dnevno soočen ne le z možnostjo, ampak z zapovedjo izbiranja.
*****
Priporočila za radovedne
Dokumentarni filmi so v zadnjih letih zaradi krize uveljavljenih medijev, ki si, podvrženi čedalje hujšim finančnim omejitvam, vse težje privoščijo poglobljeno spremljanje kompleksnih zgodb in njihovega zakulisja, v nekaterih prvinah prevzeli zastavo raziskovalnega novinarstva.
Skupina Delovih novinarjev, navdušenih ljubiteljev tovrstnega žanra, vam zato v naši tedenski rubriki Dokumentirano ob četrtkih ob 15.00 predstavlja in priporoča dokumentarne filme po lastnem izboru.
V vlogi avtorjev za pestrost vsebinske in slogovne ponudbe rubrike skrbijo Lenart J. Kučić, Tina Lešničar, Irena Štaudohar, Boris Čibej, Mojca Zabukovec in Igor Harb.
Vsa priporočila za radovedne so zbrana na tej povezavi.
