Tiskane izdaje
»Zavajali so nas. In tu je odgovor,« je Graham Myatt v dokumentarni oddaji britanske televizije iz leta 2004 s prstom pokazal na televizijski zaslon. Na njem so si med drugim sledili posnetki znanstvenih poskusov na ljudeh in živalih v zloglasnem britanskem kompleksu v Porton Downu. Ta je zgolj kakih dvanajst kilometrov oddaljen od Salisburyja, ki te dni polni naslovnice medijev v povezavi z uporabo živčnega plina novičok.
»Poskusi so vplivali na ljudi in uporabili so jih za poskusne zajčke,« dogajanje v britanskem kompleksu v filmu oriše zgodovinar Nick McCamley. »In jasno je, da britanska vlada ni hotela, da bi informacije o tem prišle v javnost.«
Foto: Reuters
V britanskem Porton Downu, znanem tudi kot obrambni in znanstveni laboratorij, po poročanju britanskega BBC danes izvajajo večino raziskav za namene vojske in obrambe. Njegov proračun znaša 500 milijonov funtov na leto in zaposlujejo več kot tri tisoč znanstvenikov.
»To je najbolj kontroverzna, pogosto napačno razumljena, za nekatere zloglasna ustanova v Veliki Britaniji. Čeprav so mnogi slišali za Porton Down, imajo le malo ideje o tem, kaj se tam dogaja,« so leta 2016 zapisali pri BBC ob stoti obletnici njegovega odprtja. Ko so tajni dokumenti o kompleksu sicer prvič postali javni, se je britanska televizija lotila analize in tako v 45-minutni oddaji z naslovom The Secret Files: Porton Down odstrla del tančice o delovanju kompleksa na jugu Anglije, ki se razprostira na skoraj tri tisoč hektarih površine.
Vir: Wikipedia
Porton Down so odprli leta 1916 kot eksperimentalno postajo takratnega vojnega ministrstva za preizkušanje in razvoj kemičnega orožja. V dokumentarnem filmu pripovedovalec pravi, da so znanstveniki iz Porton Downa v obdobju hladne vojne, ko so (tudi) v Veliki Britaniji okrepili programe za razvoj biološkega in kemičnega orožja, izkoristili površine »za velik laboratorij na prostem«. Leta 1952 so prav tam odkrili smrtonosni bojni plin VX. Leto pozneje je med poskusom z živčnim plinom sarin umrl pilot Ronald Maddison.
Ronald Maddison. Vir: Wikipedia
V skrivnih laboratorijih Porton Downa so, kot razkriva britanska dokumentarna oddaja, opravili poskuse, med drugim z živčnimi plini, na več kot 20.000 ljudeh, med letoma 1963 in 1975 so bili številni okoliški prebivalci, ne da bi vedeli, izpostavljeni različnim testnim mikrobom. Na železniški progi med Salisburyjem in Exeterjem na jugovzhodu Anglije so prav tako izvajali poskuse, pri čemer so razprševali mikrobe, ne da bi potniki javnega vlaka o tem kar koli vedeli.
Poskuse so izvajali z morja, zemlje in zraka. In vse to, kot so vseskozi ponavljale britanske oblasti, »v imenu nacionalne varnosti«. In ko se narator ob koncu filma sprašuje, ali je bila hladnovojna paranoja grožnja ali vladni spin, eden od njegovih sogovornikov zaključi: »Od ustvarjanja atmosfere strahu, paranoje in zunanjih groženj ima koristi oblast. Tako njenih dejanj nihče več ne prevprašuje.«
Po razkritih dokumentih in poročilih britanskih medijev, v katerih so med drugim razkrili obsežen seznam nalezljivih agensov, ki jih je mogoče pretvoriti v orožje za množično uničenje, so se naposled odzvali v Londonu. Na vladni spletni strani so celo spisali sporočilo, ki so ga naslovili Resnica o Porton Downu, odgovori na mite in napačne predstave. Med drugim v njem pravijo, da je bil britanski program razvoja kemičnega in biološkega orožja ustavljen v petdesetih letih prejšnjega stoletja, od takrat pa da se v Porton Downu ukvarjajo z razvojem učinkovitih protiukrepov zaradi vseskozi obstoječe grožnje kemične in biološke vojne. In da bi to lahko počeli, dodajajo, izdelujejo »zelo majhne količine« kemičnih in bioloških sredstev. Jih pa – seveda – »varno shranjujejo« in »varno odstranijo«, ko jih več ne potrebujejo.
***
Dokumentarni filmi so v zadnjih letih zaradi krize uveljavljenih medijev, ki si, podvrženi čedalje hujšim finančnim omejitvam, vse težje privoščijo poglobljeno spremljanje kompleksnih zgodb in njihovega zakulisja, v nekaterih prvinah prevzeli zastavo raziskovalnega novinarstva.
Skupina Delovih novinarjev, navdušenih ljubiteljev tovrstnega žanra, vam zato v naši tedenski rubriki Dokumentirano ob četrtkih ob 15.00 predstavlja in priporoča dokumentarne filme po lastnem izboru.
V vlogi avtorjev za pestrost vsebinske in slogovne ponudbe rubrike skrbijo Tina Lešničar, Irena Štaudohar, Boris Čibej, Mojca Zabukovec in Igor Harb.
Ostala priporočila za radovedne si lahko ogledate tukaj.
