Tiskane izdaje
»Države pogodbenice priznavajo otrokovo pravico do zaščite pred ekonomskim izkoriščanjem in pred opravljanjem kateregakoli dela, ki je lahko nevarno ali ki moti otrokovo šolanje ali škodi njegovemu zdravju ali telesnemu, umskemu, duhovnemu, nravstvenemu ali družbenemu razvoju.«
(32. člen mednarodne konvencije o otrokovih pravicah iz leta 1989)
***
Dve desetletji po tem, ko je začel veljati zgoraj omenjeni dokument, ki so ga ratificirali v večini držav − ZDA, denimo, so ga sicer leta 1994 podpisale, ne pa tudi ratificirale –, sta režiser in novinar Miki Mistrati ter fotograf U. Roberto Romano posnela dokumentarni film z naslovom Temna stran čokolade (The Dark Side of Chocolate). Kot pravita, da bi raziskala ozadje te dobičkonosne industrije, katere največji porabnici sta Evropa in Amerika. Ključno vprašanje, ki ju je vodilo od države do države, je bilo vprašanje otroškega dela in tihotapljenja otrok, kar korporacije poskušajo prikriti.
Leta 2001 so sicer največji živilski koncerni, ki proizvajajo čokoladne dobrote, podpisali sporazum, v katerem so obsodili otroško delo in tihotapljenje otrok z namenom (ekonomskega) izkoriščanja in se zavezali, da ga do leta 2008 ne bo in bo odtlej tudi prepovedano.
Da o izkoriščanju otrok na plantažah v Afriki ni slišala, na sejmu v Kölnu, kjer se vsako leto zberejo predstavniki prehrambne industrije, avtorjema filma iz leta 2010 pojasni Mieke Callebaut, tedaj direktorica marketinga in prodaje za Evropo pri belgijskem Guylianu. Da o tem ne ve nič, v filmu pravi tudi Patrick Houtphenne, takrat podpredsednik švicarske družbe Barry Callebaut. »Če pa obstaja, gre za izjeme,« nadaljuje. »In če obstaja, je to nekaj, kar je treba obsoditi in je povsem nesprejemljivo.«
Avtorja filma pot iz Nemčije nato nadaljujeta v Mali, od tam pa v Slonokoščeno obalo. Kar tri četrtine kakava namreč prihaja iz Afrike, največ prav iz Slonokoščene obale.
»Trgovina z otroki tu obstaja od nekdaj,« že v mestu Sikasso na jugu Malija razlaga Idrissa Kanté, generalni sekretar lokalnega sindikata prevoznikov. »Otroci, stari od 12 do 14 let, a tudi mlajši, vseskozi odhajajo s te postaje proti Slonokoščeni obali.« Pri tem v kamero pokaže dolge sezname imen otrok, ki mu jih je uspelo rešiti pred tihotapci. V letih 2008 in 2009 jih je bilo vsaj 150. Večinoma prihajajo iz Malija, Burkine Faso in Nigra, naprej pa jih prodajo za okoli 230 evrov.
Da se tihotapljenje redno dogaja, potrdi tudi vodja tamkajšnje avtobusne postaje. Po deset do petnajst otrok naenkrat prepeljejo do meje s Slonokoščeno obalo, kjer jih nato prevzamejo lokalni tihotapci in jih z motorji prepeljejo čez mejo, od tam pa na plantaže kakavovca. Frank Hageman iz Mednarodne organizacije dela (ILO) pojasnjuje: »Gre za zelo težka dela, ki jih otroci opravljajo na plantažah, in zelo nevarna, in to ne samo zaradi mačet, ampak tudi pesticidov.«
Razširjeno
Prav ILO je leta 1973 sprejel konvencijo, v kateri določa, da najnižja starost otrok, ki vstopajo v delovno razmerje, ne sme biti nižja od 15 let. »Otroci bi se morali v šoli izobraževati in uriti svoje sposobnosti. S tem, ko na trg dela vstopijo prehitro, jim je odvzeta pravica do izobraževanja in usposabljanja, ki ga potrebujejo tako oni kot njihova družina in skupnost, da se rešijo iz primeža revščine. V najhujših oblikah je otroško delo lahko izpostavljeno fizičnim, psihičnim in moralnim posledicam, ki lahko dolgoročno vplivajo na njihova življenja,« so ob zadnjem mednarodnem dnevu boja proti otroškemu delu zapisali pri mednarodni organizaciji. Po njihovi oceni je na svetu več kot dvesto milijonov otrok vključenih v otroško delo, od tega jih polovica opravlja najhujše oblike dela.
O podobni izkušnji v filmu Temna stran čokolade pripovedujeta šestnajstletnika, ki jima je s plantaže kakavovca v Slonokoščeni obali uspelo pobegniti. Če otroci niso upoštevali navodil, so bili tepeni, pripovedujeta. Če so kakšno delo zavrnili, prav tako. In tam je delalo veliko otrok, pravita. Večina je razmišljala zgolj o tem, kako pobegniti.
Po tem, ko sta obiskala več plantaž v tej afriški državi, avtorja filma tako zaključita, da je kljub sporazumu, ki so ga leta 2001 podpisale živilske korporacije, »otroško delo v industriji kakava raširjeno«.
Statusne razlike
Da je največ otroške delovne sile v Indiji, v Afriki je je največ glede na otroško populacijo, v Južni Ameriki pa je pri otroškem delu v mestih največ poškodb, je pred leti v pogovoru za Nedelo pojasnjeval antropolog Aljoša Dujmič, ki raziskuje kratenje pravic otrok. Po njegovem mnenju je sicer zmota, da bi z odpravo revščine odpravili otroško delo. Ali da bi otroci, če ne bi delali, pristali na cesti, poudarjajoč, da so vse ekstremne oblike zlorabe otrok in njihovih pravic enako hude. »Po odpravi otroškega dela bi otroci še vedno delali. Zaradi statusnih razlik si otroci z delom lahko privoščijo, kar imajo bogatejši vrstniki sami po sebi.« Zlorabe pa se, kot je dejal, sicer dogajajo marsikje. »Da o otrocih cvetja na ulicah ne govorim, o otrocih, ki jih vratarji odganjajo s pragov boljših restavracij, petičneži pa ob plačilu z računa razberejo, da restavracija del dobička namenja organizacijam, ki skrbijo za otroke v stiski.«
Pet let po objavi dokumentarnega filma Temna stran čokolade so iz enega največjih živilskih koncernov Nestlé sporočili, da so v svoji dobavni verigi na Tajskem odkrili prisilno delo, in priznali, da so − kot so sporočilo povzeli pri britanskem Guardianu − njihove stranke kupovale izdelke, »umazane s krvjo in potom številnih neplačanih in zlorabljenih migrantskih delavcev«. Toda hkrati so v istem obdobju poskušali prepričati ameriško vrhovno sodišče, da zavrže tožbo proti koncernu zaradi domnevnega najemanja otroških sužnjev na plantažah v Slonokoščeni obali.
