Tiskane izdaje
Danes si težko predstavljamo, da je bil šahovski dvoboj med Bobbyjem Fischerjem in Borisom Spaskim leta 1972 ključni svetovni dogodek, da so mediji poročali o vsaki potezi šahovskih velemojstrov, globalno občinstvo pa je vsako tudi budno spremljalo. Film Dvoboj stoletja tedanjo evforijo postavlja v hladnovojni politični okvir.
Film se sicer osredotoča predvsem na lik Bobbyja Fischerja (v vlogi se je dobro znašel Tobey Maguire), ameriškega šahista, ki je že kot deček in kasneje kot najstnik blestel na šahovskih turnirjih. Eden od scenaristov Steven Knight in režiser Edward Zwick s prikazom njegovega odraščanja nakažeta predvsem genezo njegovih paranoidnih motenj in drugih patologij, ki se stopnjujejo z njegovimi šahovskimi uspehi. Tako spremljamo njegovo odraščanje v brooklynski soseski, v kateri je že zelo zgodaj predvsem zaradi matere in njenih prijateljev, simpatizerjev komunizma, okusil preganjavico pred obveščevalnimi službami.
Kariera najmlajšega ameriškega šahovskega velemojstra se je začela razvijati, ko ga je pod svoje okrilje vzel ambiciozni odvetnik Paul Marshall (Michael S. Stuhlbarg) in William Lombardy (Peter Sarsgaard) – šahovski velemojster in katoliški duhovnik, ki si ga je Fischer izbral za svojega svetovalca. Ideja – kot jo nakaže film – je, da lahko mladi genij postane svetovni šahovski prvak samo, če svojo igro več let pili na raznih svetovnih šahovskih turnirjih in tekmovanjih.
Dvoboj stoletja tako vključi vse ključne dogodke, ki so vodili do morda najbolj slavne šahovske partije 20. stoletja v Reykjaviku. Ustavi se v slovenskem Portorožu, ki je leta 1958 gostil mednarodni šahovski turnir, pa v bolgarski Varni na šahovski olimpijadi leta 1962, kjer Bobby obtoži ruske velemojstre skupinskega taktiziranja proti ostalim igralcem.
Film na poti urjenja mladega genija izpostavlja prav njegove paranoidne halucinacije in izbruhe nasilja, ki se z njegovimi uspehi le intenzivirajo. Postaja vse bolj aroganten, organizatorjem šahovskih turnirjev in tekmovanj postavlja nemogoče pogoje, v hotelskih sobah obsesivno išče prisluškovalne naprave, začne brati antisemitsko literaturo in verjeti v židovsko zaroto, čeprav je sam Jud.
V takšnem mentalnem stanju Fischer dočaka svetovno šahovsko prvenstvo leta 1972 v Reykjaviku in ponovno soočenje s svetovnim šahovskim prvakom Spaskim (Liev Schreiber). Najprej kaže, da se bo psihično zlomil, saj sprva niti noče odpotovati v islandsko prestolnico, češ da ne mara medijske obsesije z njim. Ko na pobudo vrha ameriške politike vendarle odide, pa si začne izmišljevati nove in nove pogoje, pod katerimi je pripravljen igrati. Med prvo igro s Spaskim tako Fischer izbruhne, češ da je kamera preglasna in da ga motijo zvoki iz občinstva ter nato napravi začetniško napako, tako da Spaski najprej zmaga. Pri drugi igri se Američan sploh ne pojavi. Zdaj je namreč pripravljen igrati zgolj v majhnem prostoru brez navzočnosti občinstva.
Spaski naposled pristane na Fischerjeve pogoje, pri čemer tudi sam začne proizvajati paranoidne simptome, ko se na primer pritoži, da v svojem stolu čuti čudne vibracije in zahteva, da stol rentgenizirajo. Dvoboj se nadaljuje in Fischer začne premagovati šahovskega prvaka. Oči celotnega sveta so uprte v njiju. Film se osredotoči na šesto igro dvoboja, kjer Fischer prevzame primat in ki še vedno velja za eno kulturnih, Američanova igra za eno najbolj genialnih sploh, tako da mu na koncu za izvrstne in nepričakovane poteze zaploska sam Spaski. S Fischerjevim prevzemom naslova svetovnega prvaka se film konča, o preostanku njegovega življenja nas poučijo kratki napisi: po zmagi nad Spaskim se je umaknil iz sveta šaha in javnosti, ni branil naslova prvaka, kasneje zaživel na Islandiji, kjer je leta 2008 tudi umrl.
Politične igre
Angleški naslov filma Pawn Sacrifice v prevodu pomeni žrtvovanje kmeta, torej ene od šahovskih figur. A obenem, kot je priznal sam režiser, naslov aludira na politični kontekst šahovskega dvoboja stoletja. Velemojstra se namreč soočata v času vrhunca hladne vojne, velikega boja med svetovnima velesilama. Šah tako postane metafora za boj med njima in njunima političnima sistemoma. Naraščajoča paranoja obeh šahistov je patološka, a obenem odseva splošno napetost hladnovojne konstelacije. Bila sta kmeta v velikem političnem šahu. Bolj ko je rasla njuna popularnost, bolj pomembna igralca sta postala za politiko obeh držav.
Prav politični naboj, ki je spremljal šahovsko manijo po drugi svetovni vojni, morda vsaj delno tudi odgovori na vprašanje, kako je ta igra postala svetovni fenomen, obsesija mladih in starih, prva novica na poročilih vsepovsod, tako da so tudi največji ignoranti vedeli, kdo je aktualni svetovni prvak. Šah je podobno kot vesoljska tekma postal eno od orodij boja med velesilama in obenem metafora tega boja. V okviru dvoboja med ZDA in Sovjetske zveze je dobil mitološke razsežnosti: kjer veliki junaki, njihova genialnost in junaštvo začnejo utelešati globalni politični spopad.
Danes se zdi šah in šahovska skupnost precej marginalizirana, tako nemara ne čudi, da Dvoboj stoletja v ZDA ni uspel privabiti množic. Prevladujoča interpretacija zatona šaha je v tem, da je šarm izgubil, ko je leta 1997 računalnik premagal aktualnega šahovskega prvaka Kasparova. Vsaj delno pa je šah izgubil na privlačnosti že, ko je konec osemdesetih padla blokovska delitev sveta, ko se je hladnovojno razmerje velesil porušilo in je globalna politična situacija postala bolj kompleksna kot črnobela šahovnica.
