Ekonomija nekega razmerja

Izvirni, francoski naslov najnovejšega filma belgijskega­ režiserja Joachima Lafossa L'Économie du couple sicer eksplicitno ne govori o »Ko ljubezni ni več«, kakršen je slovenski prevod filma. A ko o nekem razmerju govorimo s pojmom, kot je ekonomija (dobesedni prevod bi bil namreč Ekonomija para), je s tem že nekaj hudo narobe.

A »hudo narobe« je ravno tisto, na kar se dvainštiridesetletni Lafosse osredotoča v svojih filmih, večinoma obrnjenih v vivisekcijo takšnih in drugačnih razmerij. Ne brez uspeha. Že njegova prva filma Folie privée (Zasebna norost, 2004) in delno avtobiografski Ça rend heureux (Kar osrečuje, 2006) sta prejela mednarodne nagrade na manjših festivalih, njegov tretji film Nue Propriété (Gola lastnina, 2006) pa se je že potegoval za beneškega zlatega leva. Isabelle Hup­pert ter brata Jérémie in Yannick Renier so bili glavni junaki zgodbe o ločeni mami samohranilki, s katero v posesivnem odnosu, ki ves čas zdrsava čez meje »normalnega« razmerja med materjo in sinovoma, še vedno živita njena mlada odrasla dvojčka (tudi Lafosse je dvojček in polbrat dvojčkov).

Nič manj »čezmerno« ni razmerje med ambicioznim šestnajstletnim igralcem tenisa, ki bi najraje opustil šolanje, in tridesetletnim Jonasom, ki se mu ponudi za tutorja, v njegovem naslednjem filmu Élève libre (Izredni učenec, 2008). V filmu Najini otroci (À perdre la raison, 2012), večkrat nagrajenem in prvem njegovem filmu, ki smo ga videli tudi pri nas, je režiser novico o ženski, ki je umorila svojih pet otrok, spremenil v nepopustljivo študijo ženske, ki jo vseobkrožujoča mizoginija pripravi do tega tabuiziranega dejanja.

Poligonu družine in njenim nenaravnim odnosom je ostal do neke mere zvest tudi v bolj neposredno družbenokritičnem Les Chevaliers blancs (Beli vitezi, 2015), filmu o skorumpirani dobrodelni organizaciji, ki v Čadu ugrablja otroke za posvojitve zahodnjakov. V srčiko instituta sodobne družine pa se je vrnil prav s filmom Ko ljubezni ni več.

Disfunkcionalna družina

Za Lafossa družina seveda po tolstojevsko ni vznemirljiva v sreči ali harmoniji, ampak v nesreči, motnji, disfunkcionalnosti. Ta motnja so lahko tudi različne oblike čezmerne ljubezni, ki postane sprevržena, sovražna, nevarna, tudi pošastna. Nič čudnega, da so Lafossa zaradi učinkovitega ustvarjanja nelagodja pri gledalcih že primerjali z Michaelom Hanekejem.

Ekonomija, ali, najbrž ustrezneje, ekonomika ljubezni, za katero gre v Lafossovem najnovejšem filmu, ima vsaj dve razsežnosti. Prva, rečeno grobo, meri na upravljanje odnosov, druga bolj dobesedno na upravljanje oziroma razdelitev premoženja v razmerju, ki je razpadlo. Sta v simbiotični povezavi, pri čemer je druga le simptom prve.

Marie (Bérénice Bejo) in Boris (Cédric Kahn), dobra in skrbna starša dveh osemletnih deklic dvojčic, se po petnajstih letih ločujeta. Živita v hiši, ki jo je kupila Marie, hči premožnejših staršev, obnovil pa socialno revnejši in velikokrat brezposelni Boris. Ker si Boris ne more privoščiti najema stanovanja, Marie pa mu noče izplačati polovice vrednosti hiše, po sili razmer še vedno živita skupaj. Marie, ki deluje hladno, si želi ta »skupaj« jezno in trmasto spraviti na raven »ločeno« – določi nekakšna hišna pravila, kdo, kaj in kdaj. Razdeli celo police v hladilniku. Boris, ki je veliko impulzivnejši, se v svoji jezi tej uniformiranosti družinskega življenja stežka prilagaja ali jo namenoma krši, kar spravlja Marie v obup. Zlasti pa kaotično in sovražno okolje načne eno od njunih dvojčic, vendar njenih vse bolj emotivno močnih odzivov v trošenju moči z medsebojnim bojevanjem ne zaznata.

Lafosse ne postreže z razlogi za njuno ločitev, celo premeteno namiguje, da je posledica njune ekonomske neenakopravnosti. A ta, ki se kaže v vse bolj zgoščenih prepirih okoli tega, kdo je vložil koliko denarja v njuno preteklo družinsko ekonomijo, z zadnjo položnico vred, je v resnici samo simptom dejstva, da se nikoli nista zares soočila z vrednostjo svoje dvojine in tega, koliko emocionalnega truda sta vložila vanjo.

Odlika filma je, da Lafosse ne prijateljuje ne z Marie ne z Borisom. Na nobeni strani ni. Oba prikaže večplastno, kot »žrtvi« in »storilca«. Njegov fokus je usmerjen tako v emocionalno kot finančno krutost ločitvenega razmerja, ki se skuša prebijati skozi na videz banalen vsakdanjik, a postaja ta klavstrofobičen do mere, da enostavno ne znata več ven.

Atmosfera zadušljivosti

Film se z izjemo ene sekvence odvije znotraj hiše, kar stopnjuje atmosfero zadušljivosti in neizhodnosti. Gledalec je soočen z distance posnetim komornim teatrom, ki se dramatično zatika pri najbolj vsakdanjih družinskih opravilih ter načenja tudi odnose njunih prijateljev in bližnjih in v katerem dvojčici na videz brezbrižno, v resnici pa vse bolj nemočno opazujeta neprestane konflikte in ne vesta, na katero stran naj se postavita. Če sta Marie in Boris dejansko česa kriva, sta natanko tega, da v pestovanju svojega prav in bolečine tega ne opazita.

Ko ljubezni ni več ni ravno film, ki bi reklamiral zakonsko oziroma družinsko življenje. A tudi ni film, ki bi mu nasprotoval. Lafossovi »prizori iz družinskega življenja« sporočajo, da je ločitev vedno poraz (z obilico kolateralne škode) in da se prava »ekonomika« partnerskega odnosa zares začne šele, ko romantično vznesena vstopna valuta v razmerje, soočena s prozo življenja, počasi izgublja vrednost. Prav na tej točki, ki zahteva odrasle, empatične in odgovorne posameznike, razpade vse več sodobnih družin.