Emir Hadžihafizbegović: »Umetnost se začne, kjer se konča nečimrnost.«

Najbolj prepoznaven igralec na Balkanu je prispeval močno vlogo Markovega očeta v filmu Čefurji raus!

Objavljeno
07. oktober 2013 20.14
Zdenko Matoz, kultura
Zdenko Matoz, kultura

Emir Hadžihafizbegović je hotel biti novinar, vendar je zamudil vpis na fakulteto. Najbliže je bila igralska akademija, kamor so ga sprejeli med 250 kandidati. Prvo filmsko sceno je posnel z znamenitim Pavletom Vujisićem v Kusturičevem filmu Oče na službeni poti. V filmu Gorana Vojnovića Čefurji raus! je izjemno odigral očeta glavnega lika.

Tudi v filmu Armin igrate očeta, ki ima velike ambicije s sinom. So kakšne podobnosti z očetom v Čefurjih?

Oba lika sta zanimiva in sta si podobna, vendar sta povsem različno dramaturško zastavljena. Prvi se odpravi z bolnim sinom na avdicijo za nemški film in tako želi na neki način rešiti osnovne eksistencialne probleme. Drugi ima zelo zdravega sina, ki je športnik in ima določene težave na košarkarski poti.

Imam svoj način, da zlezem pod kožo liku, ki ga igram. O njem postavljam vprašanja. Mogoče se komu zdijo bizarna in nepomembna; od tega, katera barva mu je všeč, kako se oblači, za kateri klub navija, kaj rad je, kakšno glasbo posluša ... Režiserja Armina Ognjena Sviličića sem, denimo, vprašal, ali ta oče zna voziti avto ali ne. Kajti v filmu je scena, ko se prižge alarm na avtomobilu, in voznik drugače reagira od nevoznika.

Film Čefurji raus! je posnel mlad režiser. Je to pomembno?

Zame ne. Menim, da na svetu ni večjega manipulatorskega poklica od režiserja. Tu se pojavi le vprašanje, ali boš sodeloval s človekom, ki je ukrotil svoj ego, ali ne. Sicer pa se umetnost začne tam, kjer se konča nečimrnost. Vojnović je zelo prožen ter prisluhne pripombam drugih. Rad delam s takšnimi režiserji ne glede na njihove izkušnje. Taka režiserja sta tudi Pjer Žalica pa Ognjen Sviličić.

Film je skupinsko delo in bolj zaživi, če vsi pristno sodelujemo in smo priprav­ljeni prisluhniti drugim. V karieri sem posnel 43 celovečernih filmov in v nekaterih se začuti, da je bilo za kamero slabo vzdušje. Pri snemanju filma Čefurji raus! sem prav užival, čeprav je bilo precej naporno. Imeli smo veliko nočnih scen, a ker sem nespečnik, mi to ni bilo težko.

Vam je znano življenje v betonskem naselju, kot so Fužine v Ljubljani?

Seveda. Tudi sam sem odraščal v večstanovanjski stavbi v Tuzli, že trideset let pa živim v Sarajevu. Struktura prebivalstva stanovanjskega bloka, v katerem sem odraščal, je podobna strukturi ljudi na Fužinah. Dejansko je to naselje, v katerem živijo večinoma ljudje iz Bosne, nekako izolirano in samozadostno, kot neka trdnjava. Po drugi strani so tam zelo odprti ljudje in so tudi sami sooblikovali ambient Ljubljane.

V filmu igra veliko naturščikov.

V karieri sem veliko delal z naturščiki. Ti ljudje so lahko, če se dobro znajdejo v filmu, precej boljši od poklicnih igralcev. Znan bosanski naturščik je bil Božo Bunjevac, ki je igral v več kot 110 filmih, v filmu Kuduz, pa v filmu Postaja navadnih vlakov, pri katerem sva sodelovala. Znamenit naturščik je Mirsad Zulić - Campo v filmu Se spominjaš Dolly Bell?, tam je glavno vlogo igral Slavko Štimac, ki ni nikoli končal igralske akademije.

Se pa tudi zgodi, da se natruščiki na filmu ne znajdejo najbolje, takrat imajo dodatne ure osnovnega učenja igralskega poklica. Moje izkušnje z naturščiki so bile fenomenalne. Tile iz filma Čefurji raus! so odlično opravili svojo nalogo.

Igrali so sami sebe.

Kar niti ni tako lahko, kot je videti.­ Največji kompliment, meni kot igralcu, je, ko mi pravijo, da igram, kot da ne bi igral. Ivo Andić ima fenomenalno misel v Znamenjih ob poti – Umetnost je dvigniti se do preprostosti.

Pogosto snemate filme v državah, nastalih iz nekdanje Jugoslavije.­ Kako je delati v čedalje bolj ­različnih kulturnih okoljih?

V zadnjih petih letih sem posnel štirinajst celovečernih filmov v državah, ki so nastale na območju nekdanje Jugoslavije, v Sloveniji, na Hrvaškem, v Srbiji in Makedoniji. Pravkar sem končal makedonski film Otroci sonca, sicer pa me v vsej regiji pogosto iščejo za filmske vloge.

Ko snemam v sosednjih državah, nimam občutka, da grem v daljno tujino. Dejstvo pa je, da sta šport in kultura nevidna nit, ki veže skupaj tisto, kar so nekateri razbili.

Svojčas je bil jugoslovanski film prepoznaven po vsem svetu.

Obstaja teza, s katero se ne strinjam in z njo pogosto polemiziram, in ta je, da se umetniki z naših prostorov vprašujejo, ali jih bodo razumeli v velikem svetu. Švedski režiser Ingmar Bergman je dejal: Da bi nekaj bilo univerzalno, mora najprej biti lokalno. Kako lahko mi razumemo endemski japonski film in filme Akire Kurosave, kot sta Rašomon in Sedem samurajev?

Film o priseljencih in njihovih otrocih, o odraščanju, vprašanju avtoritete očeta in iskanju identitete je univerzalna zgodba po vsem svetu. Način pripovedovanja zgodbe pogojuje njeno razumevanje v drugih kulturnih okoljih.

Je vojna v Bosni pomagala pri prepoznavnosti Sarajeva?

Vedno, ko nekdo govori o vojni v Bosni, ga popravim in spregovorim o agresiji na Bosno. V Bosni ni bilo vojne, temveč spopad za ohranitev nekega naroda. Že dejstvo, da je bilo v Sarajevu ubitih deset tisoč civilistov, od tega kar 1600 otrok, mlajših od štirinajst let – tem smo nedavno postavili spomenik –, govori, da to ni bila vojna, temveč surova agresija na suvereno priznano državo.

Ta vojna izkušnja me je zaznamovala za vse življenje. Bilo je zelo ekstremno. Orwellov 1984 je popoln evfemizem za tisto, kar se je dogajalo v Bosni. To so bili zelo surovi dogodki in želim si, da se ne bi nikoli nikomur zgodilo kaj takega. Vendar če bi potegnil bistvo iz te izkušnje agresije na mojo domovino, je to, da sem odslej popolnoma suveren in brez težav kos vsakršni življenjski situaciji in preizkušnji. Hujše namreč ne more biti, kot je bilo takrat. Ta izkušnja mi je dala močen značaj in optimizem.

Bosansko-hercegovski igralci, ki zadnje čase igrajo od Hollywooda­ do Ljubljane, so povezani z blagovno znamko, ki jo imata Sarajevo in Bosna – to je Sarajevski filmski festival. Tam se zberejo precej pomembni filmski producenti z vsega sveta, veliko filmskih delavcev, ki ne pridejo v Sarajevo le zato, da bi se sprehodili po rdeči preprogi,­ temveč se tudi kontaminirajo s celotno bosansko-hercegovsko kinematografsko zgodbo.

Ko je nekoč prišel Gerard Depardieu, je bil začuden, ko je izvedel, da imamo pet največjih nagrad s petih največjih svetovnih filmskih festivalov, od ameriškega oskarja, canske palme, beneškega zlatega leva, berlinskega zlatega medveda, pa nagrado iz Rotterdama ter Locarna ... K temu pripomore tudi naša filmska akademija, ki jo končujejo zelo nadarjeni študentje.

Tam ste tudi poučevali.

Štiri leta sem bil profesor na akademiji, vendar sem odnehal, ker je to poklic, ki zahteva celega človeka. Ne morete namreč zapustiti študentov pred izpiti, ker morate iti snemat film. V teh štirih letih je bil moj osnovni igralski poklic ­preveč ogrožen.

V filmografiji imate kar pet filmov z letošnjo letnico. Koliko časa potrebujete, da se osredotočite na vlogo za nov film?

Sodim med igralce, ki vlog ne delijo na velike in majhne. Doslej sem posnel 43 celovečernih filmov, svojo kariero sem gradil na stranskih vlogah. Na tri stranske je prišla ena glavna. Imam namreč devet glavnih vlog. Obstajajo le dobre in slabe vloge.

Vaš naslednji film?

Narejen bo v bosanski produkciji pod režiserskim vodstvom Srđana Vuletića z naslovom Krasta. V njem igram šalabajzerskega župana. Film je ironična komedija o nevladnih organizacijah, ki jih imamo v Bosni kar osem tisoč.