Tiskane izdaje
Oblika vode Guillerma del Tora o nemem dekletu, ki se zaljubi v vodno pošast iz Amazonke, je fantastični film, postavljen v šestdeseta leta v ZDA, v obdobje hladne vojne. A žanrski okvir del Toru omogoči, da nam ne pove le lepe pravljice, ampak z njo tudi razširi polje možnega.
O tem, da je del Toro predan žanrskemu filmu, priča njegov celotni več kot dvajsetletni opus: od Žage II in Panovega labirinta do (sicer pogorelega) spektakla Ognjeni obroč. Oblika vode, nominirana za kar trinajst zlatih kipcev, je sicer žanrski hibrid; je triler o vohunskih igrah ob odkritju nenavadne vrste ribe človeka, pravljica po vzoru Lepotice in zveri in akcijski film o reševanju trpinčenega stvora. Da je osnovno gibalo filma fantazijsko, pravljično, nam že na začetku potrdi pripovedovalčev glas, ki nas vpelje v zgodbo in jo tudi sklene.
Baltimore leta 1962. Glavna junakinja Elisa (Sally Hawkins) živi v stanovanju nad filmsko dvorano in dela kot čistilka v varovanem tajnem vladnem poslopju. Njena edina prijatelja sta gejevski sosed Giles (Richard Jenkins) in temnopolta sodelavka Zelda (Octavia Spencer). Dekle je nemo, tako da je vseskozi zunaj središča dogajanja, je nema priča življenja in se zaradi svoje okvare doživlja kot nedovršeno. Natanko zaradi te odtujenosti od (človeškega) sveta, ker je nihče ne dojema kot sposobne »normalnega« delovanja, lahko izpelje svojo reševalno akcijo.
Nema opazovalka življenja
Elisa je nežna in blaga, a obenem odločna osebnost. Njeno posebnost, rezerviranost, drugačnost, ki prispeva tudi k njeni izključenosti, nakazuje že njena pojava. Je drobno dekle z ekspresivnim obrazom, a nežno držo in gestikulacijo. Zasluga igralke Sally Hawkins je nedvomno v tem, da ji že z gibi rok, s katerimi komunicira s svetom, in obrazno mimiko uspe ustvariti slikovit, živ, impresiven lik.
Guillermo del Toro. Foto: Chris Pizzello/Invision/AP
Njen rutinirani in dokaj sivi vsakdan zaznamuje nenavaden dogodek. V strogo varovano vladno poslopje pripeljejo neznani stvor iz Amazonke (igra ga Doug Jones). O njem najprej izvemo, da je čudaška zmes človeka in ribe, da lahko stoji na dveh nogah ter da ga plemena ob Amazonki častijo kot boga. A za tajnega agenta Richarda Stricklanda (Michael Corbett Shannon), ki ga vojska pooblasti za ravnanje s pošastjo, je ta le žeton v hladnovojnih preigravanjih med ZDA in Sovjetsko zvezo.
Z znanstvenikom Robertom Hoffstetlerjem (Michael Stuhlbarg) raziskujeta nenavadnega prišleka. Strickland je pravo utelešenje negativca; do pošasti je krut, muči jo in tepe. Del Toro ga pokaže tudi v družinskem okolju, v katerem uživa ljubezen žene in otrok, četudi med njimi deluje kot nepriljuden sociopat. A vsekakor je zasluga del Torove režije, da nam ta ničvredni osebek in njegova zavržna dejanja prikaže s posebno pozornostjo in natančnostjo, kot da režiserja militaristično, oblastno zlo, utelešeno v Stricklandu, obenem fascinira in privlači. Te fascinacije se naleze tudi gledalec.
Elisa po drugi strani z nenavadnim bitjem komunicira. Vsak dan mu prinese trdo kuhano jajce, mu predvaja plošče in hitro se pokaže, da je pošast inteligentno bitje, sposobno komunikacije, empatije, prijateljstva in celo ljubezni. Vse to dojame tudi Hoffstetler, ki je hkrati ruski vohun. Za razliko od obeh velesil, ki hočeta nenavadno bitje naposled uničiti (po logiki, če ne moremo dognati, kako bi nam lahko služil, vsaj preprečimo, da bi se do njega dokopala nasprotna stran), Elisi pomaga rešiti trpinčeno pošast iz ujetništva.
Elisa namreč v pošasti najde sorodno dušo ali vsaj nekoga, s katerim lahko komunicira in ki jo razume oziroma nanjo ne gleda kot na manjvredno spako. Kot žanru pristoji, je ljubezen sila, ki se je ne da zlahka ukrotiti. Elisa za reševanje svoje ljubezni pridobi vse svoje prijatelje, vključno z znanstvenikom. Giles se ji sicer sprva upira, rekoč: »On ni človek.« Ona pa mu jezljivo v znakovnem jeziku odgovori: »Če mu ne pomagamo, tudi mi nismo ljudje.« Ta enostavna formula humanizma ne deluje osladno. Morda zato, ker ni nič v tem filmu zares konvencionalno, ker režiser vsakemu junaku dovoli, da se razvije v vseh nenavadnih dimenzijah.
Seks med vrstama
Akcija reševanja nenavadnega bitja je tu zato, da bi kulminirala v pravi ljubezni, zapečateni s pravim seksualnim aktom med različnima vrstama (četudi zanj dobimo le vizualne in narativne namige). Aluzije na Lepotico in zver so očitne, pa tudi na filmsko klasiko Pošast iz črne lagune, a del Torova drznost je naposled v tem, da se tu nihče ne transformira v dozdevno bolj sprejemljivo obliko človeškosti in da je ljubezen med različnima vrstama bitij konzumirana. Film je svojevrsten manifest družbenim izvržencem. Elisa, ki je z nemostjo že doslej bivala na obronkih človeške družbe, se znajde in udomači prav pri pošasti, ta pa podobno le v Elisi najde pribežališče. Jasno je tudi, da jima kot takšnima v družbi ljudi ne bo uspelo preživeti.
Oblika vode se zdi apologija drugačnosti in sožitja med raznolikimi bitji. Toda del Toro ne deluje kot tipični predstavnik politične korektnosti. Morda je razlog v njegovi neposredni režiji: enako pozoren je do vseh junakov, ustvari svojski filmski univerzum, v katerem se čutimo zelo blizu junakom in objektom, ki jih obkrožajo. Ena lepših vizualnih metafor vznikle ljubezni sta kapljici, ki se znajdeta na oknu avtobusa, v katerem se zdaj že zaljubljena Elisa pelje domov. Kapljici se v hitenju avtobusa naposled združita v veliko kapljo, ki v primežu vetra deluje kot živa entiteta in seveda obenem metafora ljubezni, odporne na vse.
Oblika žanra
Voda, kot obljublja naslov, pričakovano igra pomembno vlogo – naj je to vrela voda, v kateri se kuhajo jajca, ali prizor ljubljenja protagonistov v poplavljeni Elisini kopalnici. Del Toro izrabi vse, kar mu voda in njene različne forme omogočajo. A njegov film morda prepriča predvsem zato, ker se ne pretvarja, da je več kot fantastična ljubezenska zgodba.
V času, ko se nekdaj tipični žanrski produkti, denimo filmi o superjunakih, spogledujejo z realizmom drame, nam morda del Toro sporoča, da ima fikcija (torej filmska, žanrska, pravljična) svojo funkcijo – morda zgolj to, da si dovolimo sanjati o stvareh, ki se vsaj na prvi pogled zdijo neuresničljive. Še več, očitno se da niansirana, subtilna in preprosto lepa sporočila enako dobro, če ne še bolje, artikulirati v pravljici kot v realistični pripovedi.
