Tiskane izdaje
Nekatere zvezde se rodijo, so pa tudi takšne, ki se jih postopoma ustvari, kot se je zgodilo v filmu Richarda Linklaterja Fantovska leta. Do prihodnje srede je na sporedu v Kinodvoru, v četrtek pa prihaja v Kolosej.
Ellar Coltrane, deček iz Austina, je bil star sedem let, ko se je začelo snemanje, nato pa je do konca sodeloval pri tem drznem projektu, ob katerem kritiki tekmujejo v superlativih.
Se še spominjate začetkov tega projekta?
Ne, skoraj ničesar se ne spominjam. Imam samo nekaj nepovezanih spominov na avdicijo. Seveda pa je zato vse več spominov iz naslednjih let, ko se je nadaljevalo snemanje. A prvega leta in tega, kako so me izbrali za del projekta, se ne spominjam.
Ste snemanje kdaj občutili kot obveznost?
Ne v negativnem smislu, vendar sem to vsekakor občutil kot obveznost. Bolj kot komurkoli drugemu sem se čutil odgovornega samemu sebi.
Najbrž se je vse skupaj iz zabave spremenilo v nekaj drugega …
Ja … nekaj bolj zavestnega. To je bilo potovanje … Še vedno dajem v vse veliko sebe. Težko je priklicati spomine na to, kako sem se počutil. Mislim pa, da sem se na določeni točki vsega skupaj bolj zavedel in začel v projekt zavestno vnašati sebe. Začel sem spremljati ta umetniški proces.
Koliko ste bili takrat stari?
Mislim, da sem se, ko sem imel dvanajst ali trinajst let, zaljubil v umetniški proces ustvarjanja in pomislil, kako srečen sem, da sem lahko del tega projekta in da lahko delam z vsemi temi ljudmi, da imam neverjetno družino, ki me ima vsako leto en teden za svojega. To so bili neverjetni ljudje in proces bil čudovit.
Richard vam dolgo ni dovolil, da bi si ogledali posnetke. Je to res?
Res je in za to sem mu neizmerno hvaležen. Tako sem se namreč izognil temu, da bi bil kdaj v zadregi. Po vsej verjetnosti bi bilo kar mučno, če bi mi dovolili, da bi si sproti ogledoval posneto gradivo. Ko sem si ga pred dvema mesecema ogledal, sem moral sam s seboj marsikaj razčistiti, je pa bilo vse skupaj zelo očiščujoče in čustveno. Ne morem si predstavljati, kako težko bi mi bilo, če bi pri desetih letih videl toliko posnetkov. Je pa, na kratko rečeno, čudovito.
Kaj pa dialogi? Ste stvari povedali s svojimi besedami ali ste se držali napisanega?
Eno in drugo. Rick je prišel k meni … določene prizore je imel že začrtane, nato sva sedla skupaj z igralcem, ki je nastopal v določenem letu – Patricio, Ethanom ali komerkoli že –, in smo vse skupaj predebatirali. Ugotavljali smo, kaj je naravno in kako naj v določenem prizoru zvenijo naše besede.
Ste morali narediti veliko posnetkov?
No, ja, Rick je perfekcionist! Naredili smo veliko posnetkov … v enem dnevu. Vendar nismo nikoli ničesar posneli na novo.
Ste pred tem imeli kakšne igralske izkušnje?
Nekaj. Pravzaprav zelo malo.
Ste obiskovali kakšno igralsko šolo?
Z menoj je individualno delala gospa Mona Lee. Nisem obiskoval igralske šole.
Kako blizu vam je Mason? Koliko sebe lahko najdete v njem?
Pravzaprav kar veliko. Zato je vse skupaj tako težko gledati. To je vzporedna resničnost – Mason ima drugačen značaj in veliko izkušenj, ki so precej drugačne od mojih, hkrati pa je njegova osebnost velikokrat tudi moja. Še zlasti v poznejših posnetkih. V dialogih je veliko mojih besed.
Kaj menite o pristopu Richarda Linklaterja oziroma spremljanju fantovskih let s postopno naraščajočimi segmenti?
Minevanje časa je rdeča nit številnih zgodb. Zagotovo je zelo zanimivo, ko se poskuša nekdo tega lotiti bolj realistično.
Česa ste se naučili iz te izkušnje?
Ricka je nekdo vprašal, česa se je med snemanjem filma naučil o tem, kako biti oče, jaz pa sem ugotovil, da sem se med sodelovanjem pri tem filmu veliko naučil o tem, kako biti sin. Predvsem pa o svojem odnosu z mamo. Zlasti v zadnjih letih snemanja. Ob ranljivosti Olivie. Ko sem pomagal pri oblikovanju teh prizorov, sem ugotovil, kako pomemben je ta odnos.
Povzeto po Universal Pictures
