Tiskane izdaje
»Doslej najboljši film leta«, »najboljši film desetletja«, kritiki različnih svetovnih časopisov tekmujejo, kdo bo izrekel več superlativov na račun filma Fantovska leta režiserja Richarda Linklaterja. V četrtek so ga predpremierno zavrteli v Kinodvoru v okviru Filma pod zvezdami, septembra bo na rednem sporedu kinematografov.
Kaj je torej prignalo kritike do tako navdušenih sodb? Fantovska leta so namreč v mnogo pogledih zelo nepretenciozen film. Linklaterjev koncept je bil enostavno to, da je dvanajst let spremljal odraščanje šestletnega Masona (Ellar Coltrane) skupaj z njegovima ločenima staršema (Patricia Arquette, Ethan Hawke) in sestro (Lorelei Linklater) ter okvirno začrtal scenarij njihovih usod.
V teh dvanajstih letih se družini zgodi marsikaj; Masonova mama se z otroki pogosto seli po Teksasu, kar je povezano z njenim iskanjem službe ali spodletelimi razmerji, njegov oče se na neki točki ponovno poroči in dobi novega otroka. Mason od deških let, ko je s prijatelji igral videoigre, uganjal norčije, se prepiral z živahno starejšo sestro, postopoma postaja »štorast« najstnik, ki je bolj zadržan do okolice in bližnjih, dokler počasi ne odraste v mladeniča, ki strastno fotografira, dobi prve ljubezenske izkušnje in se vpiše na fakulteto.
Guardianovemu kritiku se zdi prav trenutek, ko režiser pusti glavnega junaka na kolidžu, da bi se tam osamosvojil od filma, gledalcev in zaživel odraslo življenje, eden najbolj pretanjenih.
Gostota vsakdana
Iz napisanega je razvidno, da je »zgodbo« dveinpolurnega Linklaterjevega filma težko povzeti v nekaj stavkih. Eden od učinkov tega izdelka je namreč ta, da je pregneten z gostoto vsakdana in njegovih drobnih in nebistvenih dogodkov – naj je to prizor očeta, ki se igra z majhnima otrokoma, ali prikaz navdušenja otrok ob izidu novega romana Harryja Potterja. Večina scen tako ne izhaja iz nastavkov prejšnjega prizora niti se ne izteče v nadaljnje dogajanje.
Linklater namerno pušča praznine, namerno ne prikaže vseh nasledkov vseh akcij. V življenju pač veliko stvari zgolj izzveni in ne pušča nujno velikih sledi. Celo ena bolj dramatičnih scen, ki jo režiser gradi bolj načrtno – ko Olivijin novi mož postane vse bolj nasilen pijanec in terorizira družino, tako da ga na koncu zapusti –, v celoti filma ostane ena od življenjskih preizkušenj, na katero lahko s primerne časovne distance pogledamo prizanesljivo ali celo pozabimo nanjo.
Razlog, da film tako razburja filmsko srenjo, je morda v tem, da povsem izstopa iz prevladujoče ameriške filmske produkcije, tako usmerjene v akcijo, spektakle ali preverjene formule drame oziroma romantične komedije. Linklaterjev film je tako bližje tradiciji evropskega avtorskega filma.
S ščepcem politike
Fantovska leta so zrela družinska drama, v kateri si režiser upa obsoditi vojno v Iraku, dovoli si jo poimenovati vojna za nafto, privošči si direktno agitiranje za izvolitev Obame leta 2008. Predvsem lik očeta Masona starejšega je tu zato, da vzgaja svoja otroka v zmerni levičarski drži.
Seveda je Linklater dovolj duhovit, da tega junaka poroči z žensko bolj konservativne provenience in se mora tako soočiti s situacijo, ko njeni starši, sicer dobrodušni teksaški kmetje, Masonu za rojstni dan podarijo puško in Biblijo (v kateri so vse Jezusove besede natisnjene z rdečo).
Režiserjevo veščino lahko na koncu vidimo v tem, kaj vse iz filma izpusti in izreže, koliko dogodkov pusti nerazrešenih, a mu vendarle uspe držati skupaj niti prizorov, uspe mu držati konsistentnost produkcije in samih junakov.
Film s takšno dovolj odprto strukturo dopušča tudi več branj. Kot sugerira dovolj čustven Olivijin izbruh proti koncu filma, ko Mason odhaja na fakulteto, bi Fantovska leta prej kot film o otroštvu in odraščanju lahko razumeli kot zgodbo o starših ali odraslih nasploh, ki se na neki točki zavejo, da so otroci odrasli, sami pa ne vejo, kam jim je odteklo življenje.
Po drugi strani lahko marsikatero prevpraševanje zdaj odraslejšega Masona – »Kaj je bistvo vsega skupaj?« – dojamemo kot dozdevno največje vprašanje vseh vprašanj (na katero mu oče seveda modro odgovori, da ne ve) in tudi vprašanje, ki leti na film, ki ga gledamo. Kaj je torej bistvo Fantovskih let?
Učinki trajanja
Verjetno je v filmu najbolj fascinantno to, kako se režiser prepusti minevanju in potekanju. Linklater je sicer znan po tem, da zna stvari prepustiti času in jih potem spet zajeti v novo filmsko pripoved. Spomnimo samo na njegovo trilogijo Before (Pred zoro, Pred mrakom, Pred polnočjo), v kateri skozi desetletja spremlja življenje ljubezenskega para (Ethan Hawke, Julie Delpy).
Podobnih primerov je v zgodovini filma malo. Še najbolj se Linklaterjevemu konceptu približa angleški dokumentarec 7 Up iz leta 1964 o sedemletnih otrocih iz različnih družbenih razredov, ki jih je režiser potem ponovno intervjuval ter snemal vsakih sedem let.
Pri tem Linklater v filmu strne to, kar je sicer na ravni popularne produkcije prepuščeno svetu TV-nadaljevank, da namreč neko zgodbo, njene junake, njen kontekst, podvrže trajanju in učinkom, ki jih ima čas na pripoved, na igralce, na svet, ki jih obkroža.
Medtem ko se zdi, da je velik del Hollywooda usmerjen v cilj, kako zaustaviti čas, zvezdnice in zvezdnike pa ohranjati večno mlade, vselej živahne in mladostne, vitke in čvrste, se Linklater pomiri z dejstvom, da obstaja nekaj takega, kot je minevanje in staranje – zato mu tudi občasne sentimentalnosti in osladnosti v filmu lažje odpustimo.
Projekt ni nepomemben niti v produkcijskem smislu. Ko so tako rekoč vsi izdelki, ki potujejo na trg, podvrženi naglici, ko se od ljudi in produktov zahteva nemuden učinek, od projektov pa pričakuje takojšnjo rentabilnost, je režiserjeva gesta – da si za film vzame dvanajst let, da torej malo počaka, da pusti času čas – drzna in subverzivna že sama po sebi.
