Tiskane izdaje
Kubanci še po več kot dveh desetletjih, odkar so z njihovih televizijskih zaslonov izginili madžarski Gustav, poljska Lolek in Bolek ali sovjetska Mašinka in medved, ljubitelji zimzelenih podvigov animiranih junakov iz risank s kontroliranim poreklom na nekdanjem socialističnem vzhodu Evrope.
Da gredo majice s podobami junakov vzhodne animacije, s katerimi so jih od zmage revolucije leta 1959 do sesutja zgodbe o socializmu kot svetovnem procesu vestno zalagali sovjetski pokrovitelji, za med, je v karibski državi preveril novinar AFP Carlos Batista.
Na televiziji jih že dolgo ni več, a je prav v tem lepo možnost za dvig lastnega standarda zaznal Havančan Darwin Fornes, ki je nekaj teh likov objavil na svojem Facebookovem profilu, po ogromnem odzivu nanje pa se odločil, da se bo podal v trženje majic z njimi.
Uspelo mu je, saj v državi, v kateri nad gospodarstvom seveda bdi politika, prebivalcem dovoljujejo samozaposlitev in male kapitalistične podvige.
Zelo stari Kubanci se sicer iz časov pred revolucijo spominjajo tudi Disneyjevih Mikija Miške ali Racmana Jake, a so te po njej vsekakor uspešno nadomestili liki iz Sovjetske zveze, Poljske, Češkoslovaške, Bolgarije ali Vzhodne Nemčije. V srcih Kubancev srednjih let so ostali lepo zapisani, mlajši pa se morajo po izteku ere sovjetskega pokroviteljstva zadovoljiti s skromno ponudbo kubanskih risank na televiziji in z izborom mednarodne produkcije.
Omenjeni Fornes si je s svojim komercialnim uspehom - majice iz prve »izdaje« so šle za med - priboril celo predstavitev na nacionalni televiziji, like na majicah, ki jih trži, pa je poimenoval kar chamakovich. Kar je skovanka med kubanskim slengovskim izrazom chamo za otroka in slovanskim -kovičem.
Marsikdo na Kubi še danes zbira »gadget«, povezan z Lolekom in Bolekom ali drugimi vzhodnimi pop junaki, enako velja za videe in posnetke z medmrežja, seveda pa vzhodne risanke vsem tudi v železnih časih niso bile všeč.
Nekateri starši so otrokom grozili, da bodo, če bodo poredni, risanke - morali gledati.
