Tiskane izdaje
Nagrade so razdeljene, kakor so, malo pričakovano, še bolj pa presenetljivo, a to ne pomeni, da je bila o festivalu izrečena zadnja beseda. Takšna distribucija nagrad, čeprav jo festivalske propozicije očitno dovoljujejo, vzbuja nekaj vprašanj. Predvsem pa je tu še Inferno, najbolj izzivalen film letošnjega FSF.
Zoper dejstvo, da je žirija raje kot enega od štirih celovečercev z glavno nagrado obdarila odličen celovečerni dokumentarec (Boj za Siniše Gačića), ni mogoče imeti nič; v tej situaciji, ko so »veliki« igrani filmi v resnici vsi po vrsti tako ali drugače pomanjkljivi, se zdi to celo pametna odločitev.
Kriterij dostopnosti?
Drugače je s kratkim študijskim filmom Prespana pomlad mladega avtorja Dominika Menceja, ki je poleg vesne za film v svojem žanru prejel tudi vesne za režijo, scenarij, glavno žensko vlogo in scenografijo. Če pustimo ob strani misel, da je morda vendarle nekoliko pretirano, da dobi kratek film (20 minut), ki je pravzaprav del študijskega procesa, toliko strokovnih nagrad, se vsiljuje vprašanje, kdo bo najbolj nagrajeni film letošnjega leta sploh lahko videl. Slovenske distribucijske in prikazovalne okoliščine so takšne, da Prespana pomlad, razen morda kakšne projekcije v ljubljanskem Kinodvoru, gledalcev ne bo dosegla, nacionalna televizija, da o drugih sploh ne govorimo, pa tudi ne kaže fleksibilne naklonjenosti do tega žanra; pravzaprav zanj sploh nima programske postavke, če odštejemo ciklično rolanje enih in istih študentskih filmov v nedeljskem večernem terminu na 2. programu.
Skratka, ali je kriterij dostopnosti nepomemben? Morda je to vprašanje, na katerega se režija lahko požvižga, toda FSF kot del nacionalne inštitucije se ne bi smel. In ali ni nedvomna nadarjenost mladih avtorjev v tem primeru doživela pretirane pozornosti? Če je prevladujoča ignoranca do celovečercev razumljiva, je tako močna koncentracija na en sam kratek film vsaj vprašljiva.
Najbolj črni film
Zadnji med celovečerci, Möderndorferjev Inferno, je bil prikazan v petek zvečer. Kot rečeno, gre za izzivalen, pravzaprav osupljiv film, osupljiv v smislu socialno, emocionalno in tudi politično ekstremne narativne strukture. To je nedvomno najbolj razpoloženjsko črn film, kar smo jih posneli Slovenci, tudi daleč naokrog bi težko našli kaj primerljivega. Möderndorfer ostaja po Predmestju (2004) in Pokrajini št. 2 (2008) zvest svoji logiki brezkompromisnega odstiralca slovenskih družbenih travm.
A zdi se, da se je njegova radikalnost tokrat prevesila v kontraproduktivnost. Ujel se je, kot se preprosto reče, v lastno past, ko je skladu s stopnjevano infernalno logiko (pri Danteju je krogov trpljenja devet, Möderndorfer jih ima več) film nekje po prvi tretjini začel izgubljati stik – ne s socialno realnostjo, ta v glavnem stoji, ampak z resnico njenega pojavljanja in njeno družbeno kontekstualizacijo. Začel je, preprosto rečeno, mitizirati (kapitalistično) zlo, socialno bedo pa je povzdignil na raven svetopisemskega prekletstva. Ali deluje takšna fatalna struktura, podprta z resnično pretresljivimi prizori in scenerijo katastrofe, revoltirano osvobajajoče ali zgolj odbijajoče, bodo povedali gledalci. Festivalska žirija je očitno že.
Ne glede na to, Inferno seveda ni film, ob katerem bi človek ravnodušno zamahnil z roko. Njegova moč je prav v tem, da izzivalno postavlja problematično mero, s katero je danes mogoče in potrebno meriti (kapitalistični) svet. Kakšna je bila avtorjeva osnovna intencija in na kakšen način ji je stregel – smo ga vprašali in dobili odgovor.
Jazz pod kožo
Film s popolnoma drugačnega stališča je posnela Tina Lešničar, Delova novinarka. Profesionalno pokriva predvsem film in glasbo, v njenem dokumentarcu Čas za improvizacijo je prišlo do besede oboje, glasba je jazz. S soavtorjem snemalcem Janezom Stucinom sta obiskala in povezala osem slovenskih džezarjev, od New Yorka prek Amsterdama in Dunaja do Ljubljane, in jim dala govoriti, kaj je jazz, kaj je njegovo srce in kako improvizacija korespondira z modernim, fluidnim doživljanjem sveta. Nastal je 82-minutni film s fino, izpovedno krhko in dramaturško čvrsto strukturo, ki počasi, kot nevsiljiva improvizacija, leze pod kožo. Med gledalci ni bil samo eden, ki se je spraševal, zakaj film ni mogel v tekmovalni program.
