Festival slovenskega filma: Kratki filmi v celovečerni dolžini

Žirija, ki jo sestavljajo lanski prejemnik vesne za najboljši­ film Boj za, režiser Siniša Gačić,­ prav tako lanski dobitnik nagrade za najboljši študentski film Gregor Božič, vsestranska filmska ustvarjalka Varja Močnik, doktorica filmskih študij Polona Petek in direktor fotografije Simon Pintar, letos ne bo imela enostavnega dela.

Najprej zato, ker ima pred sabo 63 filmov različnih dolžin, zvrsti in žanrov. Podeliti mora dvanajst nagrad, na voljo jih ima še osem. Potem pa zato, ker kljub tej pestrosti v kategoriji igranih celovečercev, vsaj glede na to, kar smo videli doslej, prevladujejo filmi, pri katerih je celovečerna dolžina le okvir vsebinsko kratke forme. Deloma to drži že za Cvitkovičev film Šiška Deluxe, ki bolj kot sklenjena celovečerna struktura deluje kot nanizanka zabavnih epizod. Celovečerna forma je bila predolg zalogaj tudi za žanrsko sicer dosledno izpeljano in z metaforo alkoholizirane slovenske domačije motivno izvirno grozljivko Idila Tomaža Gorkiča, a ambicija je bila premajhna.

Z velikim zanimanjem pričakovan film

Dekleta ne jočejo Matevža Luzarja,­ ki je za prvenec Srečen za umret pred tremi leti prejel nagrado občinstva, se je že tako ali tako ustavil pri skromnih 74 minutah in pol. Drži, da je to film, namenjen televizijskemu predvajanju, a bolj kot dolžina je njegov problem, spet podobno kot pri Cvitkoviču, nedosledno mešanje žanrskega okvira, ki ni ne zares komedija, ne zares kriminalka in ne zares drama, vzroki pa so motivne in karakterne karikature.

Tatjana (zelo dobra zasedba ­Tanje Ribič), brezskrbna lepa žena bogatega Mileta, je vržena iz življenja v vati, ko neznanec ustreli njenega moža. Njegova hči Suzi (Nina Rakovec), ki končuje študij defektologije, svoje mačehe ne prenaša, saj jo krivi za prerano smrt svoje mame. Potem je tu še Tatjanina najboljša prijateljica, kozmetičarka­ Marina (Maša Derganc). Ker je Mile preživljal svojo družino z ne ravno legalnim poslom posojanja denarja, je edini način, da Tatjana pride do denarja za preživetje, ta, da prevzame njegov posel in začne izterjavo denarja. Ta misija združi vse tri ženske ter v svetu sumljivega biznisa, moških poslov in odvetniškega kriminala sproži komične zapetljaje, a ti so komični predvsem zato, ker so situacijski, dejansko pa ne prav realni.

Dekleta ne jočejo žal nima ambicij Thelme in Louise iz istoimenskega kultnega Scottovega filma: ženske so tu prej kot ne karikature treh sicer srčnih in dobromislečih, a ne prav bistrih amaterk, ki se moškemu nasilnemu in prevarantskemu svetu uprejo z njim lastnimi sredstvi, sveta samega pa ne problematizirajo. Tako imamo tu kriminalko, ki sicer želi opozarjati na anomalije slovenskega tu in zdaj, pri tem pa se odloči za okvir komedije, ter na drugi strani dramo, podloženo s konfliktnim odnosom med mačeho in pastorko, katerega ostrina in zanimivost se izgubita v situacijskem humorju in poenostavljenih, klišejskih likih.

Še en televizijski film, Štiri stvari, ki sem jih želel početi s tabo Mihe Knifica, ki nagovarja mlajše občinstvo, pa ima težave nekje drugje: zgodbo, v kateri tematizira pregovorno vzdrževanje neodraslosti in nesposobnosti prevzemanja odgovornosti generacije v poznih dvajsetih letih in čez, ki še vedno živi pri starših in ne počne nič resnega, zastavi v formi suspenza. Gledalcu po koščkih in precej počasi ponuja posamične dele sestavljanke. Problem pa je, da je med njimi precej praznega teka, ki množi minutažo, manj pa mu uspe prepričljivo ustvariti atmosfero brezciljnosti in tesnobne prestrašenosti negotovih protagonistov.

Ker gre za film suspenza, seveda ne gre razkrivati zgodbe več od tega, da je v ospredju tridesetletni Simon (igra ga Klemen Novak), ki je tik pred tem, da se z gmotno preskrbljeno punco preselita v samostojno stanovanje, njegovo pot pa potem križa pretekla ljubezen, kar bo od njega zahtevalo odločitev, ki mu bo določila prihodnost. K temu gre dodati, da je v samem poteku zgodbe, predvsem v nekaterih glavnih vzrokih, ki usmerjajo potek dogodkov, kar nekaj nedoslednosti ali celo komajda verjetnosti (scenarij sta napisala režiser in Žiga Valetič), drži pa tudi, da Knific v režijskem smislu pelje film dokaj suvereno. Dobrodošlo je, da se zgodba odvija v Kopru, redkokdaj videni panorami slovenskega filma, malo manj pohvalno pa je, da je ta panorama premalo kreativno izkoriščena, še zlasti je to nerazumljivo v prizoru na strehi visoke stanovanjske stolpnice, s katere Kopra tako rekoč ne vidimo.

Ne na nebu ne na zemlji

Edini film doslej, ki je upravičil pričakovanja, je dokumentarec Dom režiserja Metoda Pevca in producenta Danijela Hočevarja. Odvija se med aprilom 2013 in januarjem 2015 v nekdanjem samskem domu gradbenih delavcev na ulici Vide Pregarc v Ljubljani tik ob železniški progi, ki ima danes devetnajst lastnikov, v njem pa na treh vhodih in petih nadstropjih v izrazito skromnih razmerah prebivajo posamezniki različnih usod. Pevec, ki si je v domu najel kletno stanovanje, se je osredotočil predvsem na neplačane gradbene delavce iz Bosne, ki jim slovenska gradbena podjetja, predvsem Vegrad pa tudi mali zasebniki, dolgujejo od 12.000 do 22.000 evrov. Živijo od danes do jutri, iščoč kakršnokoli delo, v Bosni imajo družine, ki jih morajo prehraniti, večina pa pri nas dela že od časov nekdanje države. Slovenijo so vedno razumeli kot urejeno deželo in ji bili hvaležni za delo, ta podoba pa je zdaj v njihovih očeh popolnoma sesuta. Med prebivalci doma, katerih življenjske usode Pevec postavi pred objektiv kamere, so tudi najstniška dekleta stanovanjske skupine Kokos Mladinskega doma Jarše, ki prihajajo iz disfunkcionalnih družin, tudi sirote, ter ekstravagantna gospa, ki je izgubila stanovanje.

Pevec se mojstrsko izogne populističnemu senzacionalizmu in moraliziranju, temu se celo prek prikaza snemanja televizijske oddaje o brezpravnih delavcih lucidno posmehne. Njegova kamera, ki spremlja pretresljive izpovedi, se vedno ugasne pravočasno, ne manipulira niti za hip, pri tem pa še zdaleč ni hladna. Z montažo slike in zvoka, ki preliva eno izpoved v drugo, doseže ravno pravo mero poetičnosti in zadržanosti obenem.

Dom je dokumentarec, ki postavlja pred nas eno najbolj nečastnih zgodb slovenske tranzicije ter obenem opozarja, kako so se v slovenski družbi temeljno razsuli osnovni vrednostni gradniki vsake zdrave družbe. Nismo ne na nebu ne na zemlji, pravi eden izmed stanovalcev doma, ki ga seveda nihče nima za pravi dom. In vse, kar jim je ostalo, je delovna jakna z napisom Vegrad na hrbtu.