Festival slovenskega filma: Še bo kdaj pomlad prišla

Prvi večer, obetavni govori in Razredni sovražnik, ki ni sovražnik razreda.

Objavljeno
12. september 2013 15.47
16. Festival slovenskega filma.Na sliki Karpo Godina. Portorož,11.09.2013
Peter Kolšek, kultura
Peter Kolšek, kultura

Očitno je dober glas o Bičkovem filmu Razredni sovražnik segel mimo devete vasi celo do Portoroža, zato je bila velika dvorana prostozračnega in tudi hladnega Avditorija v sredo zvečer polna. Tako so slavnostni govorniki, ki so odprli festival, imeli komu govoriti.

Prvi je občinstvo pozdravil vodja letošnjega festivala Igor Prassel, nato pa ga je nagovoril direktor Slovenskega filmskega centra Jožko Rutar: malo je potožil, upravičeno, in bil tudi malo optimističen, glede na uspehe slovenskega filma (tudi v koprodukcijskih razmerjih) prav tako upravičeno. Naslednji govornik, piranski župan Peter Bossman, je razvedril občinstvo s posebnim pozdravom menda »petih avtobusov Dolenjcev«, ki so prišli v Portorož pogledat »svoj«, torej Bičkov film, ki je, kot vemo, dogajalno vezan na Novo mesto.

Nazadnje je prišel na oder minister za kulturo dr. Uroš Grilc in dejal, da ni, kar se slovenskega filma tiče, »nobenih razlogov za otožni blues«, izjavo pa podkrepil s smelo napovedjo, da bo do konca leta večji del hiše, ki se ji reče sistemska ureditev slovenske kinematografije, pod streho. Tako nekako. Ali, če citiramo tozadevno mesto iz ministrovega uvodnega zapisa v festivalskem katalogu: »Naša rdeča nit izkazuje precej neskromne ambicije, saj govorimo o novi dobi slovenskega filma ...«. Nova ali zlata doba pa v tem primeru pomeni, da se bosta »dostopnost filmske produkcije« in njena »kvaliteta, vrhunskost« znašla z roko v roki. Poudarek je seveda na dostopnosti, ki je drugo, »uradno« ime za gledljivost.

Postati nesmrten in umreti

Toliko o protokolarnih zadevah. Prvi od dveh osrednjih dogodkov večera je bil namenjen Karpu Godini, režiserju, avtorju, veteranu slovenskega in jugoslovanskega filma, ki je letošnji dobitnik Badjurove nagrade, najvišjega strokovnega priznanja pri nas. O tem je tokrat odločala komisija v sestavi Metka Dariš, Matjaž Ivanišin, Milan Ljubić, Martin Turk, predsednik, in Petra Vidmar.

Godina je, po stoječem aplavzu, sklicujoč se na Godardov film Do zadnjega diha, dejal, da si »želi postati nesmrten in potem umreti«, se zahvalil vsem »svojim soprogam« in otrokom, ker je, kot je dejal, z njihovo pomočjo postal, kar je, in izrazil upanje za slovenski film s še enim citatom, tokrat slovenskim: Še bo kdaj pomlad prišla. Slavljencu so v avli Avditorija pripravili tudi razstavo o njegovem filmskem delu z naslovom Umetni raj Karpa Godine.

Pedagoška poema

Uvod v osrednji film večera je bil animirani kratkometražnik Boles Špele Čadež, prijetno pripovedovana zgodba o pisatelju, ki ga zapusti fantazija, in sosedi, postarani prostitutki, ki je ima dovolj. Fantazija, ki, zlasti nadzorovana, seveda zmeraj prav pride, v odmevnem filmu Razredni sovražnik nima dominantne vloge. Film je namreč zgrajen na koncentratu realnosti, ki se ji pravi srednješolska (gimnazijska) generacija, a poudarek ni na realističnosti šolskega ali mladinskega življenja, torej na njunem sociološkem okviru, ampak na moralično-filozofskem prikazu obeh realnosti; pravzaprav treh, če pritegnemo še starše, ki v filmu tudi dobijo svojih nesmrtnih pet minut.

O vrhnji zgodbi filma, ki ima menda realno ozadje, o dekletu, ki naredi samomor, in reakcijah sošolcev, je bilo povedanega dovolj. Dodajmo, da centralna preokupacija tega filma niso gimnazijci in njihove različno uporne reakcije ob smrti sošolke, ampak novi profesor nemščine Zupan (če bi Igor Samobor odigral to vlogo v okviru neke večje evropske kinematografije, bi prejel katero od velikih svetovnih nagrad za moško igro), ki s svojo »drugačno« paradigmo vrednot zamaje tako svet mladostnikov kot šolski sistem. Njegova intervencija, obarvana s stoično mirnostjo in apolinično jasnostjo, je v svetu mladostnikov popolna mentalna diverzija, pri čemer je zanimivo to, da uvaja nasproti kaosu red in nasproti liberalni permisivnosti strogost. A spet ne toliko v moraličnem kot razvojnopsihološkem smislu.

Razredni sovražnik je pedagoška poema s filozofskimi implikacijami – in kdor jih želi razbrati, lahko z njimi tudi polemizira. Scenarij, ki so ga napisali Nejc Gazvoda, Rok Biček in Janez Lapajne, je dosežek, enakovreden dosežek pa je tudi Bičkova nezmotljiva režija, ki se izogne vsem stereotipom in namesto njih pripelje v film generacijsko potresne mentalne neologizme.

Pet filmov o petih možeh

Letos je na festivalu pet dokumentarnih filmov o konkretnih ljudeh. Jutri bo na programu Pravi človek za kapitalizem (54 minut) Dušana Moravca, ki govori o radijskem človeku Damirju Avdiću, »umetniku besede«, mimo njega pa o posledicah vojne na Balkanu. Danes popoldne pa so na programu kar štirje dokumentarci. Projekt: rak (91 minut) Damjana Kozoleta o nemškem umetniku Ulaju, nekdanjem partnerju performerke Marine Abramović, ki je nedavno preživel, bolan, nekaj časa v Sloveniji. Mož s krokarjem (52 minut) je posvečen pokojnemu slikarju Jožetu Tisnikarju, posnela ga je Sonja Prosenc. Znani koprski posebnež, »kulturni terorist« in popkulturnik si je prislužil portret (83 minut) Priletni parazit ali kdo je Marko Brecelj, izdelal ga je Janez Burger.

Letošnji slavljenec Karpo Godina pa je učakal film Karpotnik (49 minut) na svoj račun, ki ga je posnel njegov študent Matjaž Ivanišin. In sicer tako, da je vzel v roke kamero in šel po poteh, ki jih je prehodil Karpo pred štiridesetimi leti, ko je snemal po Vojvodini in med drugim naredil nepozabni kratki »večnacionalni« dokumentarec Zdravi ljudje za razvedrilo (1971). Kar zadeva zadnja dva filma, je slišati, da je Karpo z izdelkom zelo zadovoljen, Marko pa nekoliko manj.