Nocoj se v Portorožu začenja Festival slovenskega filma. Rdeča nit med sedmimi tekmovalnimi celovečerci je dramska forma, ki pri večini zaobide aktualno družbeno tematiko. Družinska saga, krpanje medgeneracijskih odnosov, iskanje boga, odtujenost, konflikt, pogled na osamosvojitveno vojno ...
Družinska saga Šanghaj, s katero se bo danes festival uradno začel, govori o Ujašu, osramočenem članu romske družine, ki zapusti ženo s kopico otrok, da bi uspel v svetu in preskrbel svoje doma. Odkrije Italijo in se vrne z novim fiatom 500. V nov družinski posel začne kmalu uvajati sina Lutvijo, ki čez nekaj let postane velik »biznismen« ...
To je drugi celovečerni film režiserja Marka Naberšnika – po Petelinjem zajtrku, ki je s 180.000 gledalci drugi najuspešnejši slovenski film. Scenarij, že nagrajen na montrealskem filmskem festivalu, je nastal po knjigi Nedotakljivi Ferija Lainščka v visokih produkcijskih pogojih.
Posneli so ga namreč z dva in pol milijona evrov (od tega je filmski center prispeval 1.275.000 evrov). Film ni bil samo velik produkcijski zalogaj, pač pa tudi igralski. V njem nastopa štirideset igralcev in vsaj toliko statistov, ki govorijo slovensko, hrvaško, bosansko, srbsko, romsko (v dveh narečjih) in italijansko.
Tako kot blagostanje v Šanghaju prekine razpad Jugoslavije, se začnejo trgati tudi vezi med prijatelji v filmu Generacija '71. Boštjan Slatenšek je niz dokumentarnih filmov na temo vojne in mamil sicer prekinil z glasbenim dokumentarcem o makedonskem pevcu Tošetu Proeskem, a se je s prvim celovečercem vrnil na staro zanimanje.
Film Generacija '71 dvajset let od dogodkov dodaja slovenski kamenček v sicer dokaj obsežen mozaik nacionalnih pogledov na razpad Jugoslavije in kaotične razmere v času osamosvajanja Slovenije. V filmu se Slovenec Viki ob obisku Sarajeva spominja, kako je s prijateljema Hrvatom Dragom in Bosancem Borisom služil vojsko v kasarni nekje na Kozari, ko se je začelo zares.
Film, poln dokumentarnih posnetkov, tedanje glasbe pa tudi animiranih sanjskih prizorov, predstavlja dilemo, streljati na »svoje« ali se upreti nesmiselnim ukazom nadrejenih.
Objemi in besede, preden pride starost
Metod Pevec z novim filmom Vaje v objemu nadaljuje niz intimnih zgodb o odnosih, ki ga je začel leta 2003 s filmom Pod njenim oknom, nadaljeval s filmom Estrellita – pesem za domov in lani posnel še Lahko noč, gospodična.
Vaje v objemu je nežna drama o dveh mladih parih, ki se spoznata na tečaju tanga. Kot to zahteva strastni ples, se morajo izuriti v občutku do partnerja, se prilagoditi njegovim korakom in morda zamenjati plesalca, ker je tango tudi raziskovanje ljudi. Tako se astrofizik Uroš (Uroš Fürst), sodnica za prekrške Tjaša (Jana Zupančič) ter enolog Leon (Primož Pirnat) in komunikologinja Lena (Pia Zemljič) zbližajo prek strasti do plesa.
Ponovno in na novo se mora povezati tudi odtujena družina v prvencu Martina Turka Nahrani me z besedami. Potem ko sta kratke stike kot filmska oče in sin doživljala že v filmu Janeza Lapajneta, Boris in Sebastijan Cavazza svoj odnos razvijata tudi v tem filmu.
Ob izginotju mlajšega sina Roberta oče pokliče na pomoč starejšega sina Mateja, da bi ga skupaj poiskala v Italiji. Medtem morata njegova žena Ana in hči paziti na dementno taščo v osamljeni hiški. Ani je to odveč, mali Veroniki pa se zdi prvo srečanje z babico nadvse razburljivo. Medtem Roberta strast do kaligrafije vleče vse bolj stran od družine in njega samega.
Že v kratkih filmih je Matevž Luzar nakazal afiniteto do vprašanja staranja in odnosa do starih. Njegov celovečerni debi Srečen za umret nadaljuje zastavljeno tematiko v kratkometražcih Prezgodaj dva metra spodaj in Vučko.
Ravno igralec Evgen Car, ki v Vučku spreobrne mlada mormona, je poosebil Ivana v novem filmu. Vse Ivanovo življenje je v škatlah. Seli se namreč v dom za starejše, medtem ko se njegova snaha že brezsramno sprehaja po njegovi hiši in snuje preureditev.
Sprememba ni lahka, čeprav takoj najde prismuknjene prijatelje, pa tudi osebje v domu ni napačno. Interes do športno-kulturno-izobraževalnih krožkov Ivanu hitro zraste, ko spozna Melito (Milena Zupančič), s katero skupaj osvajata računalniške spretnosti in se počasi spet veselita življenja.
Komična sedanjost in tragična preteklost
Edini med tekmovalnimi celovečerci, ki se ukvarja z aktualno tematiko – gospodarsko krizo in težavami malega človeka –, pa še ta jo obravnava humorno, je Hvala za Sunderland. Režiser Slobodan Maksimović se je kalil kot asistent režije pri uspešnicah Branka Đurića in posnel vrsto kratkih filmov, to pa je njegov prvi celovečerec.
Zgodba pripoveduje o sleherniku Johanu (Gregor Bakovič), ki mu življenje ni naklonjeno. Ko se že zdi, da se bo obrnilo na bolje, saj si je od nepokretne tašče ravnokar »sposodil« denar in ga vložil v tuje trge, gre vse še bolj navzdol. Nad njim obupa tudi žena Sabina (Tanja Ribič) in se z mamo preseli k nekdanjemu sošolcu. Za Johana je življenje končano, a tako kot druge stvari mu od rok ne gre niti samomor.
Medtem ko se ji lani ni uspelo uvrstiti na festival, se bo Polona Sepe s filmom Pisma iz Egipta letos potegovala za nagrado vesna. Zgodovinska usoda naših aleksandrink je osnova za zgodbo o konfliktu ženske, razpete med domom in delom.
Irena (Aleksandra Balmazović) je mama in žena, a njena strast je ohranjanje starih dokumentov. Prek prebiranja starih pisem se pred njo razgrne družinska preteklost o babici, ki je odpotovala v Egipt in služila drugi družini, da bi lahko preskrbela svojo.
Tiskane izdaje
