Tiskane izdaje
V zraku dijaškega doma v Novi Gorici je bilo čutiti vznemirjenje. Ura je bila zgodnja in sedemnajst mladih filmofilov je čakalo še veliko dela. Zvečer je bila namreč premiera njihovih treh kratkih filmov, za katere so v tednu dni napisali scenarije, jih posneli, v njih zaigrali in jih tudi režirali. Veliki dogodek se je obetal na letnem kinu Silvana Furlana, čigar ustanova jim je nepozabno filmsko izkušnjo omogočila.
»Nobeden od treh filmov, ki jih bomo predstavili nocoj, ni še povsem dokončan, vsi se še 'kuhajo'. To pomeni, da smo zdaj v fazi montaže, oblikujemo zvok, iščemo zvočne efekte, skrbimo za barvne korekcije. Zadnji popravki, pač. Hitimo. Danes smo delali do petih zjutraj, ampak to ni nič posebnega, podobno je vsako leto. Pravzaprav smo prejšnja leta še pogosteje ponočevali,« je bil kljub očitni neprespanosti zgovoren mladi režiser Darko Sinko, eden od petih mentorjev nadobudne filmske mladine iz Slovenije, Poljske in Albanije. Četrtega mednarodnega filmskega tabora, ki sta ga organizirala Ustanova Silvana Furlana in Konzulat Republike Poljske v Novi Gorici, so se namreč letos udeležili tudi dijaki varšavske gimnazije ter mladi iz Albanije pod okriljem Združenja za povezovanje kulture in skupnosti. Prav vsi so se o dogajanju pred kamero in za njo naučili ogromno. In kako je bilo njihovo delo zastavljeno? »Skupine mladih filmskih ustvarjalcev oblikujemo tako, da so kompatibilne, da jih zanimajo iste stvari in da nihče ni izločen. Mentorji njihovo delo tudi malce nadzorujemo: najprej razvijamo scenarije, se pripravimo na snemanja, zatem pa se dogovorimo, kaj bomo posneli, in to naredimo. Včasih si skupine izmenjajo tudi kakšnega igralca, najpomembneje pa je, da izkoristimo različne talente mladih,« meni Sinko.
Ko zavohaš talent
Hkrati ugotavlja, da delati z mladimi, ki jih film zanima, ni težko. »Tudi mentorji smo si v štirih letih, odkar filmski tabor obstaja, nabrali veliko izkušenj. Dobro vemo, koliko samostojnega dela lahko opravijo otroci in koliko naj jim pri tem pomagamo. Mladi se v nekaj dneh naučijo ogromno: sprejemati morajo veliko odločitev, da film pripeljejo do konca. Ponavadi so zelo presenečeni, koliko časa traja, da posnameš posamezen kader. Pa tudi razmišljati o dobrem scenariju je v tej starosti veliko težje kot tekati po igrišču. Seveda naš cilj ni, da bi tu kalili bodoče filmske ustvarjalce, bolj si želimo, da postanejo otroci filmsko izobraženi in razmišljajo o stvareh, o katerih sicer ne bi. Pa da so s filmsko kamero čim bolj spretni,« doda mladi režiser. Če vprašate njega, je bilo v skupini najstnikov med enajstim in šestnajstim letom že zdaj mogoče odkriti kar nekaj filmskih talentov. »Nekateri so bolj nadarjeni za igro, drugi za kamero, tretji so dobri organizatorji. Mentorji poskušamo zavohati njihove talente že pri razporejanju funkcij in sestaviti čim boljše kombinacije,« priznava. »Želimo si, da bi iz vsega skupaj nastale kar najboljše stvaritve. Pa da bi bili mladi nazadnje zadovoljni ter da bi bil filmski tabor zanje lepa in zanimiva izkušnja.«
Z obrazov in iz besed udeležencev je bilo že nekaj trenutkov zatem mogoče razbrati, da je misija v celoti uspela. »To je bila zame prva takšna poletna šola. Bilo je naravnost neverjetno. Tudi pri snemanju filma, čeprav o tem, dokler nisem prišla v Novo Gorico, nisem vedela prav veliko. Ko se vrnem domov, bom poskusila narediti še kakšnega,« je obljubila Albanka Crystal Mele. Njen vrstnik Kristian Sterjo jo je dopolnil: »Bilo je kar naporno, a najpomembnejše je, da smo pri delu resnično uživali in da so končni rezultati zelo dobri. Poleg tega sem dobil veliko informacij, kako filmi sploh nastajajo. Veste, filma ni lahko narediti,« se je glasila preprosta, a še kako resnična ugotovitev. Toda Timona Križniča, ki bo jeseni zakorakal v deveti razred, nič od povedanega očitno ni oviralo, da se na tabor ne bi vračal prav vsako leto. »Zelo mi je všeč filmsko ustvarjati. Delo je zelo zanimivo in vedno se imam fino. Kamera in montaža me zelo zanimata, letos pa sem nastopil kot glavni igralec in sočasno sodeloval še pri režiji filma,« pove. Naporna kombinacija? »Ah, ne. Če v tem uživaš, ni nič težko,« zatrdi. Navdušen je bil tudi Jacek Baranowski, ki je v Novo Gorico z varšavske gimnazije pripeljal štiri dijake. »To je odlična iniciativa. Mladi iz različnih kultur si lahko poleg spoznavanja filma izmenjajo tudi razmišljanja, ideje, zamisli ... Tega je v šolskih klopeh največkrat občutno premalo. Tu pa lahko popolnoma izrazijo same sebe, in to je naravnost navdušujoče.«
Cilj: mladinski filmski festival
Ob pogledu na nadobudno mladež bi se prav gotovo smejalo pred desetletjem preminulemu Silvanu Furlanu, nekdanjemu direktorju Slovenske kinoteke ter idejnemu vodji projekta Kinodvor, po rodu prav iz teh krajev. Po besedah Maje Usico, soorganizatorke mednarodnega filmskega tabora za mlade, je bil prav Furlan eden prvih, ki so v slovenskem merilu začeli uvajati filmsko kulturo med mladimi. Kot je znano, je med letoma 1974 in 1976 vodil filmski krožek na osnovni šoli v Solkanu, dejaven je bil tudi v Filmskem gledališču, ki se je ohranilo do danes. Njegovo poslanstvo v Ustanovi Silvana Furlana zdaj nadaljuje njegova sestra Miranda Brataševec. »Dvanajstletniki, ki so z nami na filmskem taboru, se seveda ne spuščajo v to, kdo je bil Silvan Furlan. Za nas pa je pomembno, da pridejo v Novo Gorico mladi filmofili in da tu izrazijo svoj filmski potencial. Cilj dogodka so nekoliko drugačne, kreativne počitnice, kjer se je o filmu mogoče veliko naučiti in ga tudi narediti. Mladi v tem procesu spoznajo, da je film timsko delo, kakršno jim bo zagotovo prišlo še kako prav tudi v nadaljnjem življenju. Tu namreč razvijajo resnost, odgovornost, delavnost in zavzetost. Veliko teh lastnosti so letos tudi pokazali,« je prepričana Brataševčeva. Ustanova Silvana Furlana, ki jo vodi, mladim filmskim ustvarjalcem tudi pokrije vse stroške, le pot na tabor si plačajo sami.
»Otroci so zelo talentirani, zato sem presrečna, kako tabor živi, saj je to nekaj edinstvenega,« je prepričana sogovornica. Zatem pobrskava med naslovi filmov, ki jih zvečer čaka premiera: Okradeni ples, Smrtonosna želja in Elektrošok. Videti je, da veliko udeležencev tabora ideje in znanje na področju filma črpa že med šolskim letom v filmskih krožkih, ki jih organizirajo na bližnjih osnovnih šolah, v Solkanu, na Dobrovem in v Mirnu. Večino opreme, ki jo na poletnem filmskem taboru za končno stvaritev potrebujejo, si izposodijo, tudi pri scenografiji in kostumografiji je treba velikokrat improvizirati. A nič hudega, v življenju se je pač treba znajti, sodelovati in seveda sprejemati konsenze. Celo pred tako pomembnimi dogodki, kot je premiera težko pričakovanih nekajminutnih filmov mladih ustvarjalcev.
Za tovrstne stvaritve si v Ustanovi Silvana Furlana ne želijo, da bi ostale zaprta celota, temveč da bi jih predstavili širši publiki na letnem kinu, ki nosi ime velikega slovenskega filmofila. »Poslanstvo, da nadaljujem tisto, kar je Silvan počel, z njegovo energijo, me navdaja z neverjetnim veseljem. Čeprav se na filmskem področju nikoli nisem udejstvovala, me skriti potenciali mladih, ki jih je treba predstaviti, zelo motivirajo,« pravi Miranda Brataševec. Korak za korakom se tako rojevajo nove ideje in zamisli za razmah filmske kulture mladih, seveda z roko v roki z njihovim filmskim udejstvovanjem.
Želje za prihodnost so – velike. »V Novi Gorici bi radi naredili mednarodni mladinski filmski festival. Mislim, da imamo vse možnosti, da bi ta cilj izpeljali v prihodnjih treh letih. Nikakor pa nočemo, da bi dogodek naredili ad hoc, temveč da bi v mestu sočasno zaživeli filmski tabor, letni kino in festival. Torej da pritegnemo čim več mladih, tudi iz tujih držav,« poudarja Brateševčeva. Kaj je v mestu vrtnic mogoče doseči z dobro idejo in veliko entuziazma, navsezadnje dokazuje prav letni kino Silvana Furlana z dobrimi filmi različnih žanrov, tako domačimi kot tujimi. Ko veliko ljudi ob večerih, ko se vročina malce poleže, pod zvezdami doživi nekaj lepega. Pa čeprav fikcijo.
