Tiskane izdaje
»Bi lahko danes ob dveh popoldan govorili z Ridleyem Scottom,« je predstavnik za stike z javnostmi maja lani med kosilom v kavarnici glavnega Nasinega sedeža zmotil Jamesa Greena. »Ridley Scott?« je bil sprva presenečen direktor Nasinega oddelka za planetarno znanost. »Režiser Osmega potnika, enega mojih najljubših filmov, ki sem ga videl vsaj petdesetkrat,« mu je preletelo misli. »Ja! Takoj bom spraznil svoj urnik,« je ne brez vidnega vznemirjenja odvrnil piarovcu.
Ridley Scott je imel več kot dober razlog, da zasliši Nasinega strokovnjaka. Odločitev, da bo posnel film o astronavtu, ki mora preživeti na življenju neprijaznem, več kot 200 milijonov kilometrov oddaljenem Marsu, za povrh pa mora ponj poslati reševalno posadko, je zahtevalo nekatere odgovore trde znanosti. Ne le ene. Več njih. Naj gre za fiziko, astronomijo, kemijo, biologijo, raketno znanost … botaniko, navsezadnje.
Green priznava, da je imel tisto popoldne ob dveh komaj polovico odgovorov na režiserjeva vprašanja, zato je Scotta takoj povabil na ogledno turo Nase, za nameček pa se je čez vikend lotil domačega branja: pogoltnil je Marsovca, v samozaložbi izdani romaneskni prvenec računalniškega programerja Andyja Weira. Ta ga je najprej v nadaljevanjih ter ob pomoči bralcev, ki so sproti popravljali »dejstva«, tri leta pisal in objavljal na spletu, v končni različici pa izdal leta 2014. Roman je postal uspešnica. Green, ki sicer, ko gre v kino gledat znanstveno-fantastični film, »znanost pusti pred vrati«, je bil nad romanom navdušen. Nič manj kot Ridley Scott, ki je knjigo vzel za osnovo svojega filma.
Vložek povrnjen v prvem tednu
Režiser na koncu zaradi drugih obveznosti ni obiskal Nase, je pa tja poslal svojega dolgoletnega sodelavca, Arthurja Maxa, glavnega scenografa, Weira ter seveda scenarista filma Drewa Goddarda. Vse jih je zanimalo: kako daleč je Nasa z ustvarjanjem pogojev za preživetje na Marsu, kakšna vozila lahko vozijo po njegovi površini, kakšne obleke bodo imeli prvi obiskovalci tega planeta, je mogoče na planetu vzgojiti rastline, kako sploh varno priti do tja in, seveda, nazaj … Green, ki je v filmu prikazan kot vodja misije dr. Vincent Kaoopor (igra ga Chiwetel Ejiofor), na to je zelo ponosen, se je navdušeno vključil v priprave: Nasa in Hollywood še nikoli nista sodelovala tesneje.
In res, Marsovec izgleda kot dobri dve uri dolga reklama za – Naso in znanost. Pa čeprav se na straneh številnih ekspertiz, posvečenih preučevanju, kaj je v posameznih znanstveno-fantastičnih filmih avtentično resničnosti in kaj ni, ni znašel ravno na vrhu lestvic. Glede tega imata menda najbolj čisto ves Howardov Apollo 13 (1995) – no, ni nepomembno, da so se »resnični dogodki« v njem tudi resnično odvili – in zgodnejši Pot v vesolje (1983) Philipa Kaufamana, ki prav tako temelji v resničnosti, prvih ameriški korakih v vesolje. Marsovec pa je, nasprotno, film, ki pokaže, kako bi morda lahko bilo, ko enkrat bo. V filmu je to leta 2030, v resnici naj bi se zgodilo desetletje pozneje.
Da dogodki v filmu niso povsem dosledni resničnosti, priznava tudi Green. Samo zgodbo namreč požene močan peščeni vihar, ki odpravo na Marsu prisili k predčasnemu umiku s planeta. A na njem, prepričani, da je med evakuacijo umrl, pustijo astronavta Marka Watneya alias Matta Damona. V resnici bi ta vihar zaradi redke Marsove atmosfere občutili kot osvežujoč vetrič.
»Potrebovali smo pač razlog, da spravimo z Marsa ostale člane odprave«, je zadevo komentiral scenarist. Zaradi šibkejše moči gravitacije bi morali astronavti na Marsu med hojo tudi malo poskakovati, podobno kot so to na Luni, ne pa da se sprehajajo, kot da so na Zemlji. A to so več ali manj malenkosti, ki Nase niso zamajale v njeni naklonjenosti filmu – ni namreč le Scott, sicer režiser dveh znanstveno-fantastičnih kultnih klasik, Osmega potnika in Iztrebljevalca, po nekaj blagajniških polomija preteklih let potreboval uspešnico – film je že v prvem tednu predvajanja povrnil vložek 108 milijonov dolarjev. Tudi Nasa, ki ji ameriška vlada čedalje bolj krči proračun, je potrebovala film, zaradi katerega se bodo mladi in druga javnost bolj zanimali za vesoljsko znanost«.
Še več, dejstvo, da je Nasa dan pred svetovno premiero filma oznanila svetu, da so na Marsu našli tekočo vodo, je bilo hitro razglašeno za premeteni marketinški trik. Še zlasti, ker je tudi režiser to vedel že nekaj mesecev, a kot je dejal, prepozno, da bi odkritje vključil v film – Watney namreč v filmu vodo pridobiva s sežigom raketnega goriva. A Nasi vseeno ne gre ničesar očitati – v primerjavi z ameriško vojsko ni nikoli sponzorirala kakšnega scenarija, zanjo je, kot pravi Green, znanstvena-fantastika »del naše kulture, dovoli nam, da ustvarjamo misli o prihodnosti in nam pomaga, da nas nekaj tja tudi pripelje«.
Reševanje Marsovca Watneya
A film ne izgleda le kot vrhunski, poučni in razvedrilni oglas za raziskovanje vesolja, ampak zaradi Demona v glavni vlogi tudi kot nekakšen vesoljski remake Spielbergovega Reševanja vojaka Ryana. Spravite ga domov, pravi tudi oglas za film Marsovec, to pa je ukaz, natanko enako ukazu, ki je doletel skupino ameriških vojakov ob izkrcanju v Normandiji – ne glede na posledice pripeljati domov še edinega preživelega sina ameriške matere.
V primeru Marsovca pač izgubljenega, a spet najdenega Nasinega sina. Svojih fantov pač ne bomo pustili za sabo. Vendar s pomembno razliko: v Marsovcu je sin tisti, ki bo skušal preživeti v razmerah, v katerih je težko preživeti, da bi ga sploh lahko spravili domov. Mars je namreč glede na trenutne zmožnosti Normandija, oddaljena od Zemlje kakšnih osem mesecev vožnje. V eno smer. In to je tudi glavno gonilo filma: Mark Watney mora preživeti s pomočjo znanstvenih dognanj in svoje iznajdljivosti. No, genialnosti. Tisto, zaradi česar ima za to več možnosti, kot bi imel katerikoli drugi član posadke, je, da je obenem astronavt, inženir in, kar je ključno, botanik.
Ideja v neobljudenem in človeku sovražnem svetu vzgojiti življenje in si ustvariti dom za preživetje pa je blizu tudi ameriški idealistični viziji osvajanja Divjega zahoda, ki je dobil svoj filmski obraz v vesternih. Marsovec je tako na neki način tudi vesoljski vestern, v katerem sovražniki niso Marsovci, ampak »narava«. Mars je v ameriškem snu enako Divjemu zahodu.
To, kar mora storiti Watney, da bi preživel in pričakal morebitno reševalno posadko, torej je, da ukroti to ”naravo”, oziroma, natančneje, da jo oživi in kolonizira. Pri tem je neverjetno optimističen in duhovit. S pomočjo videodnevnika si ustvari nekakšen ekstrovertirani selfie resničnosti šov, v katerem razlaga sam sebi, kaj sem mu dogaja in kaj namerava storiti. Čeprav je ta komunikacija enosmerna, postane izjemno učinkovita družba gledalcu.
Znanost kot vesela znanost
Marsovec, ki je bil v večini posnet v Jordaniji, ni ravno najbolj kontemplativen znanstveno-fantastični film. Konec koncev ne stori nič epohalnejšega od tega, da zgodbo o pogumu, iznajdljivosti, upanju in preživetju posameznika sredi neprijaznega sveta, ne prvič, z Zemlje prestavi v vesolje, za reševanje junaka rekrutira in poenoti tako rekoč ves svet (v tem filmu so samo dobri fantje), obenem pa buri domišljijo z dejanskimi dosežki znanosti in tistimi, ki se bodo nekoč morda še zgodili. Mimogrede pa preplete še nekaj klasičnih hollywoodskih žanrov.
Tudi ne skriva, da je namenjen predvsem gledalčevemu razvedrilu – konec koncev že od začetka filma ni nobenega dvoma, da bodo »Marsovca spravili domov«, prav tako nanj ne preži nič zloveščega v podobi zlobnih bitij ali pa kakšen tesnoben računalnik Hal, kot denimo v Kubrickovi Odiseji, sicer nesporni referenci za Scotta. A med filmi, v katerih je Mars odigral večjo ali manjšo vlogo – večinoma pa niso napolnili blagajn, – se je zgodbe, ki utegne nekoč postati resnična, lotil najbolj resno, a obenem tudi najbolj zabavno. Znanost kot vesela znanost, skratka.
Če si Nasa od Marsovca obeta večjo naklonjenost javnosti in financerjev ter nekaj novih stotin za planetarno znanost navdušenih mladcev, pa je bil morda za Scotta to le predpriprava za nadaljevanje njegovega kultnega Osmega potnika, cepljenega z manj kultnim Prometejem, ki za zdaj nosi delovni naslov Alien – Paradise Lost (Osmi potnik – Izgubljeni paradiž).
Slutiti gre, da Marsovca Watneya tam le ne bodo uspeli spraviti domov. Ni bilo namreč spregledano, da je Marsovec film, v katerem je Scott izčrpal zanj kot pregovornega črnogledca glede »človeških stvari« neverjetno veliko zalogo humorja …
