Film Pravi pogum: Pravi vestern

V zvezi s Pravim pogumom ne preseneča toliko podatek, da sta pregovorno izvirna brata Coen znova posnela remake popularne klasike, ampak dejstvo, da jima je uspelo zadržati karnevalsko burkaštvo, značilno za njun opus, sploh, kadar se lotevata motivov amerikane in še posebej ameriškega juga.

Objavljeno
24. februar 2011 19.32
Simon Popek, filmski kritik
Simon Popek, filmski kritik
V zvezi s Pravim pogumom ne preseneča toliko podatek, da sta pregovorno izvirna brata Coen znova posnela remake popularne klasike, ampak dejstvo, da jima je uspelo zadržati karnevalsko burkaštvo, značilno za njun opus, sploh, kadar se lotevata motivov amerikane in še posebej ameriškega juga, ali – kot v pričujočem primeru – paradnega ameriškega žanra. Pravi pogum bratov Coen je druga predelava duhovitega romana Charlesa Portisa, polnega kavbojske folklore in avtentičnega dialekta Arkansasa druge polovice 19. stoletja, predvsem pa zvestejša predelava kot Hathawayeva verzija, ki je Duku Waynu za ekscentrično interpretacijo Roosterja Cogburna leta 1969 prinesla edinega oskarja.

Paradoks je sledeč: ekranizacija iz leta 1969 se zdi precej bolj »coenovska« kot film bratov Coen, predvsem zaradi norčavosti Duka v vlogi neotesanega pijanca Cogburna, ki deluje na isti valovni dolžini kot pretirani, napol groteskni liki iz ponesrečenih filmov bratov (npr. Kdo je tu nor?, Morilci stare gospe, Preberi in zažgi).

Nova verzija se ne prične le s priročnim bibličnim citatom, ki vse skupaj intonira, temveč je tudi bolj umirjena, za Coena nenavadno dostojanstvena in formalna, predvsem pa zvestejša literarni predlogi ter posledično trpka, predvsem v prikazovanju pravil Divjega zahoda. Brata Coen nemalokrat označujejo za nihilista, celo za amoralna režiserja brez izdelanega etičnega kreda (kar še ne pomeni, da sta amoralna človeka), toda Pravi pogum znova razkrije njuno največkrat skrbno prikrito lastnost, skoraj puritansko nagnjenost k moraliziranju, ki jo je mogoče zaznati celo v tako črnih in krvavih komedijah, kot je denimo Fargo. Njun Pravi pogum prikazuje črno-beli svet, svet greha, nasilja in maščevanja, kjer se le kreposten posameznik lahko izogne svetu teme oziroma peklu.

Pravi pogum spada v (za zdaj) maloštevilno skupino filmov (npr. Ni prostora za starce, Zresni se), v katerih brata Coen v načelu »dobrega« posameznika, neizkušenega, naivnega ali preprosto preneumnega slehernika, soočita z izrazito nasilnim in zlobnim svetom ali s svetom, ki ga ne razume dobro. V Pravem pogumu je to štirinajstletna Mattie, ki najame robustnega Roosterja, da bi 
na indijanskem ozemlju izsledil in pravici privedel morilca njenega očeta.

Za razliko od Hathawayeve verzije je Mattie tu sidrišče filma, tudi zaradi njene »off« naracije (kar film tesneje veže s predlogo) in otroškega pogleda na svet, pa toge drže, trme in pokroviteljskega odnosa do vsega, kar ne ustreza njenemu bibličnemu idealu. Gre za presenetljivo konservativno obravnavo žanra, za parafrazo poslednjega velikega klasičnega vesterna, ki ga je leta 1962 z Možem, ki je ubil Libertyja Valanca posnel Ford, za v flashbacku povedano zgodbo o človeku (tokrat ženski), ki se po dolgih letih vrne 
na Zahod, da bi se (prepozno) zahvalila svojemu 
(od)rešitelju.

VIDEO: Napovednik za film Pravi pogum