Film Prebujanja: tri zgodbe v žanru postelje

Intimni prizori življenja dvojic delujejo predvsem po zaslugi igralcev in igralk, kar v slovenskem filmu ni najbolj pogost pojav.

Objavljeno
03. november 2017 12.44
Jela Krečič
Jela Krečič
Prebujanja Petra Bratuše so eden tistih tako imenovanih malih komornih filmov o navadnih ljudeh, ki živijo svoje navadno življenje. A iz dokaj skromne zastavitve film prepričljivo izpelje vse linije zgodbe ter jih inteligentno preplete, kar gledalca pritegne veliko bolj kot razne spektakularne akcije ali pretenciozne drame, ki jih navadno vidimo v multipleksih.

Film v produkciji Felina Films in RTV Slovenija se skoraj dobesedno odvija v treh posteljah treh parov. Tu sta Ula (Katarina Čas) in Marcel (Jurij Zrnec), par, ki se bliža štiridesetim, oba se ukvarjata s fotografijo, postelja je zanju predvsem prostor, kjer premlevata svoje karierne podvige. Če sprva njun dolgoletni odnos deluje stabilno in sproščeno, se ravno z njenim kariernim uspehom in njegovo fotografsko razstavo, s katero je pogorel, začnejo razkrivati globoke razpoke v razmerju.

Postelja Roberta (Sebastian Cavazza) in Jane (Saša Pavlin Stosić) postane po njeni samovoljni vselitvi k njemu prizorišče mladega razmerja, kjer se prizori seksa mešajo s prepiri. Te generira predvsem ona s svojimi posesivnimi gestami; očitno neganjena, da je zaradi nje – svoje študentke – zapustil ženo in otroke ter ji zdaj pusti, da z njim manipulira.

Zadnji, očitno prešuštniški par, Karmen (Jana Zupančič) in Jonas (Primož Pirnat), se dobiva v unionski hotelski sobi. Skozi njuna srečanja izvemo, da sta bila kot najstnika že par, potem pa je ona odšla študirat v tujino in sta se zdaj ob njeni vrnitvi po več kot dvajsetih spet zbližala ter obudila nekdanjo ljubezen. Kdo so njuni partnerji, morebitni otroci, ne izvemo. Sta še najbolj kontemplativen par, ki posteljo izrablja za meditacije o svoji mladosti, o neizrabljenih priložnostih, o obljubah, ki sta si jih dala in vsak po svoje prelomila.

Zgodbe in usode so seveda med seboj povezane, vsi junaki, izvzemši mlado Jano, so prijatelji iz gimnazijskih let in ohranjajo stike. Ula in Robert sta bila v mladosti par in prav njega Ula pokliče, kadar Marcel postane s svojim popivanjem in pikrimi zbodljaji pretežek. Jonas je Karmen osvojil na šolskem izletu po zaslugi Marcela, ki ga je spodbudil, naj ji izpove ljubezen. Karmen je v tistem obdobju v neki nori noči zanosila z Robertom, četudi je bila tedaj že Jonasovo dekle.

Zgodbe treh parov, ki se, takole povzete, morda ne zdijo nič posebnega, na platnu dobro delujejo predvsem zaradi njihovega tekočega prepletanja in bistrih dialogov (scenarij podpisujeta Peter Bratuša in Špela Levičnik Oblak). Ti so ravno dovolj življenjski in začinjeni s pravšnjo mero duhovitosti ter bogatim tkivom vsakdanjih detajlov, ki jih lahko proizvede le intima para, da nas zgodbe pritegnejo in vlečejo vse do žalostnega konca.

Igralski presežki

Verjetno ni treba posebej poudarjati, da intimni prizori življenja dvojic delujejo tudi po zaslugi igralcev in igralk, kar v slovenskem filmu ni najbolj pogost pojav.

Juriju Zrnecu uspe niansirati značaj zagrenjenega, nedoraslega pijanca. Prizori, ko se v peneči kopeli namaka s plastičnimi račkami ali ko duhovito komentira fotografije bršljana svoje Ule, gledalcu utemeljijo, zakaj bi ženska, kot je Ula, vztrajala z njim. V Katarini Čas je Zrnec našel sijajno partnerko, saj zna ta svetniško potrpežljivost ob napornem, a duhovitem partnerju nadgraditi tako s šarmom in ljubko naivnostjo kot gnevom in prizadetostjo.

Jana Zupančič kot Karmen ravno pravšnjo čustveno odmerjenost pokaže, ko se zlomi ob priznanju, da je kot mladenka napravila splav, Primož Pirnat kot njen Jonas pa ji parira kot nekdo, ki zna ne preveč patetično potočiti solze ob svoji nesojeni ljubezni in nesojenem otroku. Sebastianu Cavazzi verjamemo, da se je kot profesor pri štiridesetih pustil omrežiti mladi Jani. Saše Pavlin Stosić pa se avra fatalke, sposobne vsakršnih mahinacij, drži še iz telenovele Usodno vino, a je v Prebujanjih dobila priložnost, da lik manipulatorke in »razdiralke družine« nekoliko poglobi.

Če obstaja kakšen zadržek ob filmu Prebujanja, potem gre ta prav dokaj klišejsko zasnovanemu liku Jane, brezsramne mlade študentke, katere izprijenost meji na karikaturo. Veliko manj stereotipno bi bilo videti trenja v tem istem razmerju, v katerem bi bila mlada ženska zanimiva ali celo duhovita oseba.

A film kot celota deluje. Pravzaprav je presenetljivo, kako uspe režiserju z zgolj nekaj prizori in dialogi parov ustvariti večplastnost razmerij, kar naposled omogoča, da se hitro navežemo na like.

Bratuša je zgodbe prepletel in povezal s pomočjo dveh intervencij. Prva zadeva pripovedno raven, in sicer se za zgodbo enega od parov izkaže, da se odvija na odru enega ljubljanskih gledališč. Ta »obrat« zamakne gledalčevo percepcijo realnosti filma, tako da za hip podvomi o resničnosti dotlej videnega. Ob tem pripovednem manevru človek sicer pomisli, da bi se dalo iz te podvojitve več iztržiti, tako pa je – se zdi – ta le preslikava usode dotičnega para in zato ni čisto jasno, v čem je njena funkcija. Drugi obrat, ki zadeva samo zgodbo in prijatelje na koncu združi v istem kadru, je nepričakovana smrt enega od glavnih akterjev. Podrobnosti obeh strategij naj na tem mestu zamolčimo zavoljo suspenza, ki je za film pomemben.

Za konec velja nekaj reči o sami temi filma, ki jo oglašujejo z ne povsem ustrezno oznako »kriza srednjih let«. Zdi se, da je film toliko zgodba o tegobah ljubezenskih parov (utečenih in čisto začetniških) kot o prijateljih, ki si v ključnih trenutkih stojijo ob strani. Da film tematizira to neformalno družbeno tkivo, ki »v srednjih letih« pomaga prebroditi odrasle težave, med drugim potrjujejo video posnetki, ki jih prijatelji snemajo za štiridesetletnico prijatelja – ti se odvrtijo skupaj z odjavno špico in po zaključnem prizoru pogreba še posebej močno učinkujejo.

Pravo poanto Prebujanj pa lahko vidimo v tem, da so intimne problematike, odrasle teme nekega urbanega okolja ne le produkcijsko obvladljive – v deželi, tako nenaklonjeni filmski umetnosti –, ampak tudi vredne filmske upodobitve. Ni namreč samoumevno, da režija treh postelj (ki so še najmanj prizorišče kakšnega seksualnega razvrata) lahko sodobnega gledalca, vajenega neprestanih dražljajev njegovih digitalnih naprav, drži na sedežu slabo uro in pol.