Tiskane izdaje
Če je Nietzsche v grški tragediji ponovno odkril Dioniza, je to na našem festivalskem prizorišču uspelo Grossmannovemu festivalu fantastičnega filma in vina. Ta je v svoji enajsti izvedbi, ki se bo sklenila jutri zvečer, znova ponudil izviren nabor žanrskega filma, ki ga domišljeno dopolnjuje vse drugo: filmske delavnice, razstave, predstavitve knjig in glasbeni program.
»Začelo se je na polno in mislim, da se bo tako tudi nadaljevalo. Videl sem kar nekaj dobrih filmov, spoznal zanimive ljudi, pa še pomagam lahko kot prostovoljec,« »uporabniško« izkušnjo strnjeno opiše zdaj že stalni obiskovalec festivala Tomaž Županič iz Ljubljane. Grossmannovcem, kot si rečejo sami, je v več kot desetih letih delovanja namreč uspelo ustvariti trdno jedro privržencev, ki jih zanima tovrstna filmska produkcija.
Pristop festivala k sedmi umetnost morda najbolje pojasni tale zapis organizatorjev: »Že Jung se je spraševal, kako sem lahko realen, če ne mečem sence. Človek mora imeti svojo temno stran, če naj bo celota. Potlačene želje Nezavednega lahko najdejo tudi negativne izraze, ki sami po sebi niso slabi, le enakomerno razporejeni bi morali biti po vsej individualni zavesti, ne pa se koncentrirati v neobvladljive izbruhe. Za to enakomerno razporejenost pa skrbi umetnost. Seveda tista fantastična, grozljiva in nagravžna, ki skuša obelodaniti človeško temno stran in jo enakomerno soočiti s svetlejšo.«
In res so karnevalski elementi tisti, ki Grossmannov festival delajo unikaten, kot je letos recimo Zombi opera lokalnega kiparja Roberta Juraka, ki se bo v Ljutomeru odigrala jutri. Nosilo festivala, ki za nekaj vročih dni zaspani, a nadvse gostoljubni Ljutomer prebudi iz kulturnega dremeža, pa so seveda filmi. Tisti fantastični in grozljivi.
Častni gost Udo Kier
Nič kaj grozljiv ni priljudni letošnji častni gost – legendarni nemški igralec Udo Kier, ki bo prejel nagrado za življenjsko delo. Tudi ko se v vas zagleda s severnjaško hladnimi modrimi očmi. Poseben izbor njegovih filmov je prikazan v sekciji Retrospektive. Kier, zagotovo eden najbolj ikoničnih obrazov svetovnega filma, je delal tako rekoč z vsemi režiserji. Od »Warholovega« režiserja Paula Morrisseya, Daria Argenta, Johna Carpenterja, Rainerja Wernerja Fassbinderja, Wernerja Herzoga, Larsa von Trierja, do Wima Wendersa in Gusa van Santa. V svoji bogati karieri je nastopil v več kot dvesto filmih, od nizkoproračunskih grozljivk, trasha in erotike do slavljenih art filmov in hollywoodskih blockbusterjev.
»Organizatorji me vabijo že več let, a šele letos sem imel čas za obisk,« pravi Kier. Ko se ozre na prehojeno igralsko pot, nam kar v čolnu za rafting na Muri, kamor goste za kanček naravne idile pomurske pokrajine peljejo organizatorji, pojasni, da si ni nikoli izbiral režiserjev, s katerim je delal, temveč so ga vedno izbrali oni. »Sem srečen človek, da sem lahko spoznal vse te ljudi. V svoji igralski karieri nisem hotel hoditi le v eno smer, z igranjem Drakule nisem hotel postati novi Christopher Lee. Takšne vloge sem igral le tu in tam, nisem pa specializirani vampir,« z nasmeškom pojasni Kier.
Idila – prva slovenska grozljivka
Med vrhunci letošnjega festivala je gotovo neka druga idila, in sicer istoimenski film režiserja Tomaža Gorkiča in Zorana Dževerdanovića, ki ga lahko mirno okličemo za prvo pravo slovensko grozljivko. Eden zadnjih resnično samosvojih ustvarjalcev grozljivk je tudi predsednik žirije za glavno filmsko nagrado hudi maček, v Južni Afriki rojeni scenarist in režiser Richard Stanley. Med žanrske velikane se je vpisal s filmoma Hardware in Dust Devil. V dokumentarcih Voice of the Moon, The Secret Glory, The White Darkness in The Otherworld je raziskoval različne ezoterične tradicije. Od leta 2009 živi v vasi Montsegur v južni Franciji, tik ob ruševinah zadnje katarske utrdbe. Zato mu, ko vam pove, da hodi na trdnjavo opazovat duhove umrlih, kar verjemite.
Njegov kolega v žiriji Ivan Nedoh, sicer direktor Slovenske kinoteke, pravi, da je festival izjemen. »Vesel sem, da mu je kinoteka pomagala z digitalnim projektorjem. Festival ni kar tako, vendarle traja že enajst let in je lahko ponosen, da pritegne takšne goste, kot jih je letos.« Filmska festivalska scena pri nas, glede na sredstva, ki jih dobiva, deluje dokaj normalno, zagotovo pa je potrebna pomoč pri vlaganju v digitalno infrastrukturo predvajanja filmov in še kaj več, opozarja Nedoh.
Festival je všeč tudi Teemu Kaskinenu, finskemu scenaristu filma Švedski trenutek, ki bo prikazan v programskem sklopu Nordijska žanrska invazija. »Zelo sproščen festival in dobri ljudje. Všeč mi je atmosfera briljantne kombinacije filma in vina.« Žanrski film je v Skandinaviji zadnja leta dosegel pravi razcvet, toda Kaskinen kritično pripomni, da je govorjenje o nordijski žanrski invaziji pretirano.
»Financiranje filma z javnimi sredstvi je odvisno od imena ustvarjalca ali od tega, ali imaš prijatelje na pravih položajih, ne pa od vsebine. Če imaš znanega producenta, ki je, še posebej v tujini, že uspel s kakšnim filmom, si na konju. Finski filmski birokrati so namreč brez lastnega okusa.«
Knjiga ob 110-letnici slovenskega filma
Grossmannov festival, kjer na vsakem koraku lahko okušate vrhunsko prleško filmsko kapljico – vendarle gre tudi za festival vina, pa ne zapostavlja apolonskih principov umetnosti. Ob 110-letnici slovenskega filma, ki so ga spočeli prav v Ljutomeru, sta za to s knjigo Na filmskem vrtu – filmsko stoletje v Ljutomeru poskrbela Andrej Horvat in Andrej Koritnik.
Zbornik besedil šestih avtorjev (Stanko Šimenc, Jure Mikuž, Silvan Furlan, Marcel Štefančič jr., Dejan Ognjanović in Andrej Horvat) govori o bogatem ljutomerskem filmskem dogajanju in dogodkih, ki so se odvili od prvih filmov dr. Karola Grossmanna leta 1905, prek Festivala amaterskega filma med letoma 1967 in 1981, vse do današnjega Grossmannovega festivala fantastičnega filma in vina. Urednika zbornika Horvat in Koritnik pravita, da je namen zbornika obujanje spomina na filmsko stoletje v Ljutomeru, v njem pa je strnjena njegova celotna zgodovina. »Stvari, ki se ne zapišejo, ne obstajajo. In to sva želela preprečiti,« razlaga Koritnik.
To zagotovo velja tudi za filmske festivale. Grossmannovemu se ni treba bati pozabe. Žene ga namreč drzna strast do drugačne filmske produkcije, ki se bo v razkrivanju temnejše plati človeka le stežka upehala.
