Filmski avtorji v ustvarjalni krizi

Po festivalu: Letos v Cannesu niso prikazali nobenega res močnega filma, zato so težko izbrali zmagovalca.

Objavljeno
31. maj 2017 17.54
Jožica Grgič
Jožica Grgič

Mednarodna žirija na čelu s Pedrom Almodovarjem je za najboljši film 70. canskega festivala izbrala The Square (Kvadrat) švedskega režiserja Rubena Östlunda. Med ne najboljšo bero ni bilo lahko izbrati zmagovalca. Izbira omenjene artistične satire je bila precejšnje presenečenje.

Zlate palme temu filmu ni nihče napovedoval, že zato, ker satire ali komedije zelo redko dobijo nagrade, predvsem pa zato, ker je večina kritikov nekatere druge filme ocenila bolje. Žirija je resda letos razdelila nagrade najboljšim filmom v glavnem tekmovalnem programu, kar se ne dogaja zelo pogosto, vendar bi jih lahko utemeljeno razporedila drugače.
Zvjagincev nima sreče

Medtem ko je za večino kritikov dokaj vprašljiva odločitev žirije, da je The Square najboljši film festivala, pa se strinjajo, da je francoski film 120 battements per minute (120 udarcev na minuto) Robina Campilla bolj upravičeno dobil veliko nagrado žirije, drugo najpomembnejšo.

Najbrž pa bi si jo še bolj zaslužil Brez ljubezni (Neljubov) ruskega avtorja Andreja Zvjaginceva, če mu že niso dali zlate palme. Ta film o razkrojeni družini in družbi bil po mnenju večine kritikov najboljši na festivalu, pristal pa je šele na tretjem mestu z nagrado žirije. Zvjagincevu se je izmaknila palma že leta 2014 za film Leviatan, za katerega je nagrado za scenarij).

Zlagani kustos

The Square je satirična analiza družbenih ravnanj, sveta umetnosti, piarovcev, medijev in ljudi v teh dejavnostih. V središču pripovedi, ki secira zlaganost umetniškega sveta in družbe, je cenjeni direktor galerije sodobne umetnosti na Švedskem Christian Nielsen (Claes Bang). Na vrhuncu kariere – vpliven, premožen in z razpredeno družbeno mrežo – se znajde pred prespraševanjem svojega življenja.

Ob gostovanju velikega ameriškega umetnika Juliana (Dominic West), ki ravnokar razstavlja v galeriji, je Christian zaseden s promocijo, kar od njega zahteva fotografiranje in intervjuje. Med enim od njih se sreča z ameriško novinarko Anne (Elisabeth Moss) ), ta ga z mešanico ironije in naivne radovednosti sooči z vsebinskim pomenom besedila, ki ga je napisal za uradno spletno stran muzeja. Besedilo, ki mu ga bere, je polno izrazov, ki ne povedo nič. To je začetek vrste Östlundovih verbalnih soočanj z različnimi vrstami manipulacije.

Kvadrat je naslov umetniške instalacije, ki je sestavni del razstave z enakim naslovom in jo ravnokar pripravljajo. Muzej dobi precejšen znesek od mecena in se loteva medijske kampanje, da bi končno privabil občinstvo. Mlada člana ekipe se domislita, da bi z izzivalnim videom zdramili javnost in se spustita v pustolovščino, ki izzove bes medijev. Christian pa na ulici ostane brez mobitela in denarnice. Uspe mu ju dobiti nazaj, to pa ga pa tudi potegne v vrsto problemov. Film prikazuje ravnanja ljudi in jih poziva k nesebičnosti in odprtosti do drugih.

Demokratična žirija

Östlund, rojen leta 1974, kar ni mogel verjeti, da so ga nagradili z zlato palmo. Leta 2014 je v tekmovalnem programi Posebni pogled dobil nagrado za film Višja sila. Njegova dveinpolurna zgodba o umetnosti, politični korektnosti in razpadom vrednot v sodobni družbi ni navdušil predsednika žirije Pedra Almodovarja. »Vsak član žirije je poskušal prepričati druge za svoje favorite, včasih uspešno, včasih ne.

Meni je bil zelo všeč120 battements per minut, ganil me je od začetka do konca, celo razjokal sem se. Ukvarja se z nepravičnostjo, Campillo je povedal zgodbo o pravih junakih, ki so rešili številne žrtve. Toda v Cannesu je bila žirija demokratična«, je dejal Almodovar. V žiriji so bili še Jessica Chastain, Paolo Sorrentino, Park Chan-wook, Agnes Jaoui, Fan Bingbing, Gabriel Jared, Will Smith in Maren Ade

120 battements per minute je družbeno angažirana zgodba o boju pariških aktivistov Act Up proti ignorantskemu odnosu do bolnikov z aidsom na začetku devetdesetih let, v času, ko je bilo število okuženih z virusom hiv in že mrtvih zelo veliko. Avtor filma Campillo, ki je bil član gibanja in ki mu je smrt vzela številne prijatelje in tudi partnerja, ganljivo pripoveduje o prizadevanjih za ozaveščanje javnosti in za drugačen odnos zdravstvenih ustanov in farmacevstkih družb, da bi izboljšali kakovost življenja bolnih in njihovo zdravljenje.

Sophia Coppola si po mnenju kritikov nagrade za režijo ni najbolj zaslužila. Film The Beguiled (Zaslepljene) temelji na romanu The Painted Devil Thomasa P. Cullinana in je remake filma Dona Siegela iz leta 1971, v katerem sta glavni vlogi igrala Clint Eastwood in Geraldine Page. Po mnenju kritikov se z njim sploh ne more primerjati.

Vrhunska Diane Kruger

Vsi pa se strinjajo, da je nagrado za najboljšo žensko vlogo po pravici dobila Diane Kruger za izjemno odigrano vlogo mlade nemške mame Katje, ki je z eksplozijo bombe, katero so nastavili neonacisti, izgubila moža Turka in sina. Igra v filmu Aus dem Nihts (Iz nič) Fatiha Akina, nemškega režiserja turškega rodu. Krugerjeva, hollywoodska zvezdnica, tokrat prvič v svoji karieri nastopa v nemškem filmu. To je prvo cansko priznanje nemški igralki od leta 1986, ko ga je dobila Barbara Sukowa za vlogo Rose Luxemburg v filmu avtorice Margarethe von Trotta.

O nagradi za najboljšo moško vlogo pa so mnenja deljena. Dobil jo je, za mnoge upravičeno, Joaquin Phoenix za vlogo maščevalca v dobrem filmu You were Never Really Here (Nikoli nisi bil res tu) škotske režiserke Lynne Ramsay. Igra travmatiziranega vojnega veterana, ki poskuša rešiti mladoletnico iz krempljev otroške prostitucije. Drugi bi nagrado dali 87-letnemu Jeanu Louisu Trintignanu za film Happy End (Srečni konec) Michaela Hanekeja.

Zveneča imena razočarala

Znani vzorec glavne selekcija v tekmi za zlato palmo, ki temelji na znanih imenih, letos ni dal pričakovanih rezultatov. Številni ugledni avtorji – Todd Haynes, Mihael Haneke, Kornél Mundruczó,Michel Hazanavicius, François Ozon ... so razočarali. Toliko slabih filmov v Cannesu že dolgo ni bilo, za kar mnogi krivijo dolgoletnega umetniškega direktorja Thierryja Frémauxa. Festivalu tudi ni bila v prid uvrstitev štirih filmov internetnih mrež Netflixa in Amazona v tekmovalni program.

Teh filmov namreč ne bo mogoče videti v kinih, zaradi česar so besni lastniki kinodvoran. Po burnih polemikah so se dogovorili, da od naslednjega leta na festivalu ne bo mogla sodelovati nobena producentska hiša, ki ne omogoča distribucije svojih filmov v kinih. Vrh vsega pa so letos na festivalu, ki je bil vedno rezerviran za filme, predvajali še seriji – dve epizodi tretje sezone Twin Peaksa Davida Lyncha in celotno šesturno drugo sezono serije Top of the Lake novozelandske avtorice Jane Campion.

Jubilejni 70. canski festival, če strnemo, ni bil med najboljšimi in tudi ne med najslabšimi. Predvladujoča tema so bili begunci – begunci v taborih, begunci, ki tavajo po ulicah in motijo brezčutne bogataše ... Z njimi se je ukvarjalo več avtorjev, mehiški filmar Alejandro González Iñárritu pa je šel še korak dlje in je gledalce z instalacijo v virtualni resničnosti dobesedno postavil v kožo obupancev.

Druga tema, ki se ji je posvetilo več avtorjev, je bila družina – disfunkcionalna, razbita ..., v kateri so največje žrtve otroci. Ta tema bo, kakor kaže sodoben način življenja, vedno bolj aktualna.