V luči letošnjega Festivala slovenskega filma, na katerem se predstavlja kar pet celovečernih prvencev, smo se vprašali, kaj ima povedati mlada generacija filmarjev. Kako kritična je, kako družbeno angažirana, drzna v idejah in njihovi izvedbi?
S sogovorniki smo v prvih dneh v Portorožu pretresali tudi vprašanje, ali je iz filma izginila pravica umetnosti, da kaže družbi ogledalo in je kritična do oblasti.
Državna filmska institucija je izpolnila obljubo in pri nekaj zadnjih delitvah denarja podprla mlade filmarje pri prvencih. Kljub novim močem pa redko zapiha svež veter. Težko bi govorili o novem valu slovenskega filma. Letos imamo v programu Festivala slovenskega filma kar pet celovečernih prvencev, med katerimi prevladujejo resne drame in intimne zgodbe. Mlajša generacija režiserjev rešuje odnose med očeti in sinovi, razmišlja o religiji, raziskuje odnos do staranja, se vrača v leto 1991, se nostalgično ozira v čas nekdanje skupne države, če pa se že nanaša na sedanjost, jo obravnava na komičen način.
Na železnem filmskem repertoarju kraljuje drama. Tudi na razpis Slovenskega filmskega centra se prijavljajo večinoma drame, je povedal direktor centra Jožko Rutar. Glede na program letošnjega festivala se zdi, da je angažiranost
Na Akademiji za gledališče, radio, televizijo in film namreč do nedavnega ni bilo katedre za scenaristiko. Da bi bilo posredi pomanjkanje idej, Miran Zupanič, ki mlade generacije filmarjev poučuje na AGRFT, zavrača. Saj gre vendar za študente, ki so pred parlamentom brali Hlapce, in angažiranost pri njih ni vprašljiva. To so mladi ljudje, ki se že med študijem soočijo s trdo realnostjo izbranega poklica. Morda v kom ugasne žar družbenega komentiranja že na akademiji, ampak to je osebna odločitev. »Akademija študente spodbuja na poti k njim samim. Menim, da bi bil priučen družbeni angažma skrajno neproduktiven,« meni Zupanič.
Strah pred posledicami
Toda kriza se ni pojavila včeraj, v svetu poznamo nekaj primerov nacionalnih kinematografij, kot je na primer grška, ki so preporod doživele ravno v tem času. »Kriza je v Sloveniji čisto zares doživela izbruh šele letos,« je dejal Miran Zupanič. »Letošnji filmi v svoji genezi koreninijo vsaj dve leti nazaj, ko je bila družbena kriza bistveno bolj blaga kot danes.« Nagnjenje k intimnim zgodbam po njegovem izvira bolj iz univerzalnega razočaranja nad politično sfero. »Politiki kot akterji so prisotni v vseh porah družbenega življenja tudi po zaslugi medijev, ki jim dajete besedo. Politika je rakotvorni element, ki je razjedel korpus družbe in si ga do konca podredil. Intima, ki jo obdelujejo mladi režiserji, zato pomeni vračanje k družinskemu krogu, ki ga ima posameznik malo bolj pod nadzorom. Situacija je torej skoraj paradoksalna – angažiranost se kaže ravno v navidezni neangažiranosti, v odklanjanju družbenega diskurza, ki je pogosto lažen,« je Zupanič predstavil drugačen pogled na zadevo.
Režiser in profesor na AGRFT Martin Srebotnjak zavrača vsakršno črno-belo interpretacijo situacije. »Filmi so odraz družbene klime. In ta družba je danes nezainteresirana, katatonična. Zato je iluzorno od filma pričakovati več kot od družbe. Film ne more zbuditi nacije, če je k reakciji ne spodbudijo niti politično-ekonomska realnost, krivice, kriminal in lopovstvo, v katerem živi.« Srebotnjak meni, da bodo ravno ti filmi, ko jih bomo iz druge perspektive gledali čez deset let, podali psihološko-socialno-intimno fizionomijo nacije v določenem kontekstu.
Programska umetnost
Ena od rešitev, ki se ponuja, je načrtno spodbujanje tematike v nacionalnem filmskem programu. Je smotrno razmišljati o tem, da bi filmski center prevzel pobudo in razpisal temo ter izbral najboljše med prijavljenimi scenariji? Direktor filmskega centra Jožko Rutar je povedal, da na SFC že razmišljajo o ciljnih razpisih. Zakonodaja sicer nalaga spremembo pravilnikov, ki jih mora potrditi vlada, a načeloma se stvari odvijajo v to smer.
Toda Miran Zupanič je opozoril, da ima filmski center dodobra izpodjedene temelje. »Politika načrtno in sistematično uničuje vsa polja kreativnosti. To je intenca, ki se skriva za ideologijo varčevanja, v resnici pa krči prostor ustvarjalnega in potencialno kritičnega mišljenja. Film je pred veliko preizkušnjo, kako z majhnimi finančnimi vložki ali celo brez njih izumiti nova izrazna sredstva, nove produkcijske načine, da bo relevantno referiral občo družbeno stvarnost.«
Morda nas bo torej cunami slovenskega novega filma presenetil v bližnji prihodnosti. Radikalnost in subverzivnost v ideji, zgodbi ali formi bomo morda na platnu gledali leta 2014. Če ne bo politika mladega vala utišala že nekje sredi oceana.