FSF: Biti mladi filmar, ko je svet postavljen na glavo

V luči letošnjega Festivala slovenskega filma, na katerem se predstavlja kar pet celovečernih prvencev, smo se vprašali,­ kaj ima povedati mlada generacija filmarjev. Kako kritična­ je, kako družbeno angažirana,­ drzna v idejah in njihovi izvedbi?­

S sogovorniki smo v prvih dneh v Portorožu pretresali tudi vprašanje, ali je iz filma izginila pravica umetnosti, da kaže družbi ogledalo in je kritična do oblasti.

Državna filmska institucija je izpolnila obljubo in pri nekaj zadnjih delitvah denarja podprla mlade filmarje pri prvencih. Kljub novim močem pa redko zapiha svež veter. Težko bi govorili o novem valu slovenskega filma. Letos imamo v programu Festivala slovenskega filma kar pet celovečernih prvencev, med katerimi prevladujejo resne drame in intimne zgodbe. Mlajša generacija režiserjev rešuje odnose med očeti in sinovi, razmišlja o religiji, raziskuje odnos do staranja, se vrača v leto 1991, se nostalgično ozira v čas nekdanje skupne države, če pa se že nanaša na sedanjost, jo obravnava na komičen način. V izbiri tematike in njihovi obravnavi glede na burno aktualno dogajanje morda pogrešamo nekoliko več ostrine, angažiranosti, celo upornosti.

Na železnem filmskem repertoarju kraljuje drama. Tudi na razpis Slovenskega filmskega centra se prijavljajo večinoma drame, je povedal direktor centra Jožko Rutar. Glede na program letošnjega festivala se zdi, da je angažiranost o(b)stala v domeni gverilskih, neodvisnih produkcij in v dokumentarnih filmih. Je mogoče, da režiserji, ki kotirajo za državni denar, postanejo politično korektni? »Za to ne vidim razloga. Saj je ta institucija v zgodovini podpirala tudi radikalne forme,« je dejal Jožko Rutar. Razmišlja, da je morda problem v nesistematičnem razvijanju scenaristike pri nas.

Na Akademiji za gledališče, radio, televizijo in film namreč do nedavnega ni bilo katedre za scenaristiko. Da bi bilo posredi pomanjkanje idej, Miran Zupanič, ki mlade generacije filmarjev poučuje na AGRFT, zavrača. Saj gre vendar za študente, ki so pred parlamentom brali Hlapce, in angažiranost pri njih ni vprašljiva. To so mladi ljudje, ki se že med študijem soočijo s trdo realnostjo izbranega poklica. Morda v kom ugasne žar družbenega komentiranja že na akademiji, ampak to je osebna odločitev. »Akademija študente spodbuja na poti k njim samim. Menim, da bi bil priučen družbeni angažma skrajno neproduktiven,« meni Zupanič.

Strah pred posledicami in ugajanje sistemu

Trenutno sta v delu vsaj dva filma, ki obetata aktualno družbeno kritičnost ali vsaj njen odsev. Enega snema Vinko Möderndorfer, drugega, ki govori o vztrajanju, pa v neodvisni produkciji že nekaj časa pripravlja mladi režiser Miha Knific.­ »Nemara si filmarji v času, ko je svet postavljen na glavo, ne upajo delati družbenokritičnih filmov – postavljenih na glavo – ravno zaradi želje po ugajanju. Ne spuščamo se na nivo dejanskega problema, pač pa ustvarjamo širše priznano splošno mnenje, ki samo po sebi ne nosi prave resnice,« razmišlja Knific. »Da v slabih časih ne bi smeli govoriti o slabem, je danes le izgovor. Majava finančna situacija producente in avtorje ustrahuje, da bi naredili kaj, kar bi nam onemogočilo nadaljnje ustvarjanje. Vsekakor je za političnokritični film potreben trden in dolgotrajen politični sistem, ki za vzdrževanje samega sebe potrebuje 'umetniško kritiko'. Prav nestanovitnost in stalne spremembe povzročijo, da aktualne stvari, še preden so zapisane, izgubijo aktualnost, kaj šele, da bi šle skozi sita razpisov, odobritev, financiranj in produkcij,« je povedal Miha Knific in dodal, da očitno res še nismo dosegli točke kritičnosti, da bi nas bilo zares strah za preživetje.

Toda kriza se ni pojavila včeraj, v svetu poznamo nekaj primerov nacionalnih kinematografij, kot je na primer grška, ki so preporod doživele ravno v tem času. »Kriza je v Sloveniji čisto zares doživela izbruh šele letos,« je dejal Miran Zupanič. »Letošnji filmi v svoji genezi­ koreninijo vsaj dve leti nazaj, ko je bila družbena kriza bistveno bolj blaga kot danes.« Nagnjenje k intimnim zgodbam po njegovem izvira bolj iz univerzalnega razočaranja nad politično sfero. »Politiki kot akterji so prisotni v vseh porah družbenega življenja tudi po zaslugi medijev, ki jim dajete besedo. Politika je rakotvorni element, ki je razjedel korpus družbe in si ga do konca podredil. Intima, ki jo obdelujejo mladi režiserji, zato pomeni vračanje k družinskemu krogu, ki ga ima posameznik malo bolj pod nadzorom. Situacija je torej skoraj paradoksalna – angažiranost se kaže ravno v navidezni neangažiranosti, v odklanjanju družbenega diskurza, ki je pogosto lažen,« je Zupanič predstavil drugačen ­pogled na zadevo.

Režiser in profesor na AGRFT Martin Srebotnjak zavrača vsakršno črno-belo interpretacijo situacije. »Filmi so odraz družbene klime. In ta družba je danes nezainteresirana, katatonična. Zato je iluzorno od filma pričakovati več kot od družbe. Film ne more zbuditi nacije, če je k reakciji ne spodbudijo niti politično-ekonomska realnost, krivice, kriminal in lopov­stvo, v katerem živi.« Srebotnjak meni, da bodo ravno ti filmi, ko jih bomo iz druge perspektive gledali čez deset let, podali psihološko-socialno-intimno fizionomijo nacije v določenem kontekstu.

Programska umetnost

Ena od rešitev, ki se ponuja, je načrtno spodbujanje tematike v nacionalnem filmskem programu. Je smotrno razmišljati o tem, da bi filmski center prevzel pobudo in razpisal temo ter izbral najboljše med prijavljenimi scenariji? Direktor filmskega centra Jožko Rutar je povedal, da na SFC že razmišljajo o ciljnih razpisih. Zakonodaja sicer nalaga spremembo pravilnikov, ki jih mora potrditi vlada, a načeloma se stvari odvijajo v to smer.

Toda Miran Zupanič je opozoril, da ima filmski center dodobra izpodjedene temelje. »Politika načrtno in sistematično uničuje vsa polja kreativnosti. To je intenca, ki se skriva za ideologijo varčevanja, v resnici pa krči prostor ustvarjalnega in potencialno kritičnega mišljenja. Film je pred veliko preizkušnjo, kako z majhnimi finančnimi vložki ali celo brez njih izumiti nova izrazna sredstva, nove produkcijske načine, da bo relevantno referiral občo družbeno stvarnost.«

Morda nas bo torej cunami slovenskega novega filma presenetil v bližnji prihodnosti. Radikalnost in subverzivnost v ideji, zgodbi ali formi bomo morda na platnu gledali leta 2014. Če ne bo politika mladega vala utišala že nekje sredi oceana.