FSF in tri zgodbe, povezane z Balkanom

Na festivalu slovenskega filma včeraj še trije novi filmi, vredni ogleda

Objavljeno
13. september 2013 16.49
Peter Kolšek, kultura
Peter Kolšek, kultura

V četrtek zvečer je program dosegel prve jutranje ure: če trem filmom dodamo še pol ure zamujenega začetka (iz nepojasnjenih razlogov), dobimo zaključek projekcij ob pol drugi uri zjutraj. Še dobro, da v Avditoriju ponujajo tanke odeje, v katere se je mogoče zaviti.

Simpatično, nostalgično

Vendar se je vztrajanje splačalo, vsi trije filmi so vredni ogleda. Pravo presenečenje je dokumentarec z naslovom Karpopotnik (besedna igra je očitna), ki je nastal v najbolj pravem času: ob sedemdesetletnici Karpa Godine, ki je tudi letošnji dobitnik Badjurove nagrade. Film o njem je posnel njegov študent Matjaž Ivanišin (brat igralke, zlasti filmske, Nine Ivanišin). Pogoj, ki mu ga je postavil letošnji slavljenec, je bil, da se v filmu sploh ne prikaže. In res se ni. Pač pa se je Ivanišin na zelo izviren način navezal na Godinov film Imam jednu kuću (Imam eno hišo) iz leta 1971, ki ga je tedaj 28-letni režiser posnel na poti skozi vojvodinske vasi. Ivanišin se je odpravil po njegovih poteh, obiskal tiste vasi in našel nekatere še žive prebivalce, ki se spominjajo takratnega filmskega popotnika; ali pa naletel na imenitne zgodbe o pokojnikih, ki so nastopili v filmu. In nastal je res simpatičen, nostalgično in likovno (v Karpovi zgodnji maniri) dovršen 50 minutni, na pol cestni film - posvetilo slavljencu, kakršnih na tem svetu ni veliko.

Košarka in film

Drugi film je bil Vojnovićev Čefurji raus; o njem je bilo veliko napisanega in marsikaj še bo, na tem mestu povejmo samo to, da je izdelekv skladu z neskromnimi pričakovanji in da dosti drugačen glede na roman, po katerem je posnet, tudi biti ne more. Obisk domače portoroške publike je bil dovolj velik, takšen je bil tudi končni aplavz, ko se je na odru znašlo kakšnih 20 članov igralske in tehnične ekipe. Z Goranom Vojnovićem na čelu seveda. Ta je za »eksces« poskrbel kar med projekcijo: na vsem lepem so se namreč odprla zunanja vrata Avditorija in nekdo je na vso moč, da je lahko preglasil film, zakričal, da je Slovenija premagala Italijo. To je bil Vojnović, ki očitno ni gledal svojega filma, ampak košarkarsko tekmo.

Na vidiku evropska nagrada?

Tretji nočni film je bil Krogi (Krugovi), mednarodna koprodukcija, pri kateri ima svoj delež tudi Slovenija (producent Propeler). Posnel ga je Beograjčan Srdjan Golubović. Zgodba govori o posledicah zadnje balkanske vojne. Njen sprožilni dogodek ima realno krvavo ozadje iz leta 1993, zgodil se je v srbskem delu Bosne, ki ga je scenarij razširil na dogajanje v Beogradu in nemškem Halleju - dvanajst let kasneje. Nasilje se nadaljuje - primerjava so koncentrični krogi na vodi - le v drugačni preobleki. Gre za film, ki ga je Evropska filmska akademija že uvrstila v ožji izbor za evropsko filmsko nagrado.