Lev: Dolga pot domov, ganljiva zgodba s solzami žalosti in sreče

V Indiji vsako leto izgine več kot osemdeset tisoč otrok. ­Takšna kruta usoda je doletela tudi petletnega dečka Sarooja, ki se je po spletu naključij sam samcat znašel približno 1600 kilometrov od svoje revne vasi in družine, na ulicah Kalkute, natrpane z ljudmi in revščino.

Avstralski film Lev: Dolga pot domov (Lion), ki je imel šest nominacij za oskarja, tudi za najboljšo stvaritev, je eden najbolj ganljivih in čustvenih filmov, posnetih v zadnjih letih, še posebej za gledalce, ki čutijo z otroki in so sami starši. Film še bolj pretrese ob zavedanju, da je posnet po resničnih dogodkih, po avtobiografiji A Long Way Home danes 36-letnega Sarooja Brierleyja.

Foto: promocijsko gradivo

Neizrekljiva beda, a tudi toplina in ljubezen

Gledalca stisne v grlu že ob začetnih prizorih strahotne revščine, v kateri živijo brata Saroo in Guddu, njuna sestrica in mati samohranilka, ki za preživetje družine prenaša težko kamenje. Ni ganljiva le neizrekljiva beda, ampak tudi toplina, ljubezen in skrb med temi družinskimi člani, in še posebej globoka povezanost med starejšim bratom Guddujem in mlajšim Saroojem. Kemija med bratoma, igrata ju fantek Sunny Pawar in nekoliko večji Abhishek Bharate, je tako pristna, kot bi bila v resnici brata.

Starejši brat, še vedno otrok, išče priložnostno delo, da prinese domov kakšen liter mleka ali drobiž, mlajši pa hoče na vsak način sodelovati in sledi bratu na vsakem koraku. Nekega večera gresta z vlakom v bližnje mestece, da bi kaj zaslužila. Guddu zabiča bratcu, naj ga počaka na železniški postaji, medtem ko bo on iskal delo. Vendar Gudduja ni nazaj. Bratec ga v grozi išče in kliče, vstopi v prazen vagon vlaka, ki odpelje in se ustavi šele v 1600 kilometrov oddaljenem človeškem mravljišču, kjer se ljudje ne ozirajo drug na drugega in ne govorijo istega jezika kot v predelu Indije, od koder je deček prišel – on govori hindijščino in ne bengalsko, ne ve, kako se piše, kako je ime njegovi mami in kako se imenuje njegov rodni kraj.

Prva polovica filma je hipnotična, gledalec kot na trnih spremlja izgubljenega Sarooja, kako prestrašen in lačen bega po ulicah Kalkute, kjer nanj na vsakem koraku prežijo nevarnosti. Malega Sarooja v tem delu igra sijajni Indijec Sunny Pawar, ki je tako neverjetno naraven, še posebej v najbolj čustvenih prizorih joka in paničnega strahu, vidnega v njegovih velikih očeh, da ni gledalca, ki se mu ne bi paralo srce. Saroojev boj za preživetje je nepredstavljivo krut, a ko se fantek nasmehne, tudi ko je najtežje, gledalec vsaj na trenutke občuti olajšanje. Mali igralec je s popolnimi izrazi na obrazu, gibi in glaskom ena največjih dragocenosti filma.

Poziv k humanitarnosti

Saroo se po dnevih beganja znajde v nagneteni sirotišnici, v kateri so nemogoče razmere, a tam vsaj ni lačen. Srečo ima, da ga posvoji nesebičen filantropski par iz Avstralije, ne zato, ker sama ne bi mogla imeti otrok, ampak zato, da bi ga rešila bede. Vloga para je poziv k humanitarnosti, skozi posvojiteljico in njenega moža film promovira dobroto, ljubezen, strpnost do drugačnosti, družinske vrednote in dejstvo, da prava družina ni nujno v krvnem sorodstvu. Pozneje zakonca posvojita še enega fantka. Nicole Kidman, ki je v filmu fizično precej podobna pravi posvojiteljici Sarooja Sue, je v svoji vlogi odlična. Vloga Rooney Mara, ki igra Saroojevo dekle, je nedorečena, a ne zaradi njene igre, temveč zaradi slabo dodelanega lika, in to je edina večja zamera filmu. Manj razvit lik je tudi Saroojev avstralski oče.

V drugem delu filma je Saroo odrasel mladenič, še vedno srečen in ljubljen v svoji avstralski družini, s katero živi na Tasmaniji, vendar v njem ves čas tli hrepenenje, da bi videl biološko družino. Želja se spremeni v silovito potrebo, da bi mami in bratu povedal, kako je z njim vse v redu, samo da bi ju ­nehalo skrbeti zanj.

Po srečanju s skupino indijskih študentov se zlomi, odloči se po­iskati družino in postane obseden z iskanjem. Po petih letih sedenja za računalnikom, ko je dneve in noči prek google eartha proučeval predele Indije, da bi našel rodno vas, in po petindvajsetih letih, odkar jo je zapustil, se poda na dolgo pot, da bi našel mamo in brata. Saroo v podzavesti ne nosi bede svojega otroštva, le brezmejno ­ljubezen.

Avtentične lokacije

Odraslega Sarooja odlično igra Dev Patel (Revni milijonar). O režiji Avstralca Gartha Davisa veliko pove podatek, da mu je ameriško združenje režiserjev podelilo nagrado kot najboljšemu režiserju za ta prvi celovečerni film. Film je posnet na avtentičnih lokacijah v Indiji in Avstraliji. Na koncu je pojasnjeno, zakaj ima naslov Lev, v odjavni špici pa so posnetki resničnih ljudi, o katerih govori filmska pripoved.

Lev je zelo dobro narejen, v njem je vse, kar človek pričakuje od filma. Je življenjski, čustven, ima močno zgodbo in sporočilo, čudovito fotografijo, brezhibno igro, glasba je zlita s pripovedjo, konec prinese olajšanje. V njem ni pretiravanja. Izogniti se patetiki v takšnem delu je vse prej kot lahko, a temu filmu je to uspelo.