Tiskane izdaje
Kljub številnim sijajno odigranim vlogam je britanskega igralca Garyja Oldmana oskar vedno obšel. Letos se to ni moglo zgoditi. Vsem, ki so ga videli v vlogi Winstona Churchilla v Najtemnejši uri, se je zdel fascinanten. In končno je dobil oskarja.
Vloga Churchilla v usodnih trenutkih za Veliko Britanijo med drugo svetovno vojno je bila zelo zahtevna, Oldman se je moral popolnoma preobraziti.
Treba je bilo spremeniti igralčevo fiziognomijo, da bi bil čim bolj podoben enemu največjih državnikov vseh časov, kar seveda ne bi bilo dovolj, če za izvrstno masko ne bi bilo igralca, ki je znal izraziti vse pritiske, s katerimi se je spoprijemal britanski premier zaradi nemške invazije v Dunkirku, ki je grozila vsej Evropi in tudi Veliki Britaniji.
Najtemnejša ura je pravzaprav one man show, film se posveča predvsem glavnemu liku, ob Oldmanovi igri pa se ponuja primerjava z vrhunskim britanskim igralcem Brianom Coxom. Ta je igral v lanskem filmu Churchill in čeprav je nekdanjemu britanskemu premieru bolj podoben kot Oldman, bomo njegovo vlogo kakor tudi film hitro pozabili.
Stanje milosti (State of Grace), kriminalna zgodba, v kateri je Oldman igral ob Seanu Pennu. Foto: Promocijsko gradivo
Ameriški in angleški naglas
Gary Oldman je 60-letni Britanec, ki dela v ZDA, v svojih vlogah nenehno spreminja izgovarjavo, pa vendar je, ko je prejemal zlati kipec in se zahvalil svoji 99-letni mami ter ji med televizijskim prenosom podelitve sporočil, da ji ga bo prinesel, govoril z britanskim naglasom. To je bilo na prireditvi, na kateri prevladuje amerikanščina, lepo slišati, in kar težko je verjeti nekaterim zapisom, da je Oldman zaradi nenehnega igranja v ameriških filmih prevzel ameriški akcent in da potrebuje vaje s strokovnjaki, kadar tu in tam nastopi v britanskem filmu. Izrazit britanski naglas ima seveda tudi v vlogi Churchilla.
Toda britanski naglas, naj ima z njim težave ali ne, je še najmanj. Veliko zahtevneje se je bilo vživeti v lik, prevzeti Churchillove kretnje, način govorjenja, hojo ..., ob vsem tem pa je nenehno, kakor Churchill, kadil cigare. Na dan jih je pokadil po dvanajst, v vrednosti 30.000 evrov, kar mu je do konca snemanja povzročilo resne zdravstvene težave. »Verjemite, nekateri moji kolegi so za film dobili manj denarja, kot ga je šlo za moje cigare, na koncu sem bil zastrupljen z nikotinom in končal v bolnišnici. Bil sem na najbolj zoprnem zdravniškem pregledu, kolonoskopiji,« je dejal Oldman.
Ni se zredil
Gary Oldman fizično ni niti najmanj podoben obilnemu predsedniku britanske vlade. Masker Kazuhiro Tsuji, ki je opustil to delo in se ukvarja zgolj s kiparstvom, je za ta film naredil izjemo. Kar šest mesecev se je pripravljal na izdelavo maske. Rezultat je bil brezhiben, tako zelo, da je moral Oldman prepričevati ljudi, da je vse maska in da se v resnici ni zredil.
Za oskarja je bil nominiran leta 2012 za vlogo britanskega vohuna Georgea Smileyja (desno) v filmu Kotlar, Krojač, Vojak, Vohun. Foto: Promocijsko gradivo
Oldman pravi, da po snemanju še trikrat bolj občuduje Churchilla. Kako tudi ne, bil je vojskovodja, pisec, državnik. Napisal je petdeset knjig, naslikal petsto slik, dobil Nobelovo nagrado za književnost. Veliko je pil in kadil. Preživel dva srčna infarkta. Sam si je pisal govore. Živel je od tistega, kar je zaslužil z delom, največ s knjigami. Oldman svojo fascinacijo nad Churchillom razlaga takole: »Mislim, da današnji britanski premieri ne pišejo sami svojih govorov. Churchill, Lincoln, de Gaulle so bili neverjetni državniki, neprecenljivi za planet Zemlja in zgodovino. Pa poglejte, kako je danes. Nikamor ne grem brez pametnega telefona. Od velikih grških filozofov in govornikov smo prešli na smajlije.«
Talentiran in garaški
Gary Oldman je talentiran, ampak je tudi garač. Pred začetkom snemanja je celo leto preučeval Churchilla, njegove govore, navade, gestikulacijo. Tudi glas. »Churchill je imel poseben glas, ko je govoril v javnosti. Nekatere dele je poudarjal, včasih pa je znižal ton, podobno kot stišate radio. Njegov glas je nižji in polnejši od mojega, zato sem delal z učiteljem petja. Vadila sva ob klavirju, na katerem mi je ponazarjal tone njegovega glasu, in tudi ob govornih posnetkih. Pa še nekaj. Churchill je bil pogosto buden pozno v noč ter pil šampanjec, konjak ali viski in v nekaterih njegovih govorih je slišati, da je noč pred tem več pil in dolgo bedel. Velik izziv je bil posnemati ta glas s prizvokom viskija in cigar.«
Ko je za vlogo prejel zlasti globus, je citiral ženo, ki je prijateljem po končanem snemanju pripovedovala: »Leto dni sem zvečer hodila v posteljo z Winstonom Churchillom, zbujala pa sem se z Garyjem Oldmanom.«
Vloge
Gary Oldman se je rodil v revni londonski četrti New Cross, pri sedemnajstih letih je opustil šolo. Hotel je postati pianist, po srečanju z gledališkim režiserjem Rogerjem Williamsom pa ga je začela zanimati igra. Na Kraljevo akademijo dramskih umetnosti ni bil sprejet, zato je začel obiskovati tečaj igre pri Williamsu v Greenwich Young People Theatru. Njegov igralski talent je bil vendarle prepoznan in dobil je štipendijo za univerzo Rose Bruford College of Speech and Drama, kjer je diplomiral.
Najprej je nastopal v gledališču, prva filmska vloga je bila za televizijski Meantime režiserja Mika Leigha, v katerem je igral skinheada Coxyja, pet let pozneje pa debitiral na filmu kot Sid Vicious (The Sex Pistols) v biografskem filmu Sid and Nancy režiserja Alexa Coxa. Sčasoma je postal znan po neverjetnih fizičnih transformacijah in talentu, da akcent prilagodi vlogi. Dobil je sloves kameleona.
Njegove vloge so izjemne. Leta 1990 je igral v filmu Rosencrantz in Guildenstern sta mrtva Toma Stopparda, ki je prejel zlatega leva na festivalu v Benetkah. Film, ki mu je prinesel svetovno prepoznavnost, je bil Stanje milosti (State of Grace) Phila Joanouja, kriminalna zgodba, navdihnjena z ameriško zasedbo The Westies, kjer je igral ob Seanu Pennu in Edu Harrisu. Naslednje leto je bil Lee Harvey Oswald v J. F. K. Oliverja Stona. Zares slaven pa je postal leta 1992 z vlogo Drakule v istoimenskem filmu režiserja Francisa Forda Coppole, ki je prejel tri oskarje.
Zatem je bil agent Norman Stansfield v Bessonovom Léonu, Beethoven v Nesmrtno ljubljeni (Immortal Beloved), Jean-Baptiste Emanuel Zorg v Petem elementu Luca Bessona. Še dodatno slavo sta mu prinesli vlogi Siriusa Blacka v Harryju Potterju in nepopravljivega policista Gotham Cityja v trilogiji Vitez teme (The Dark Knight) Christopherja Nolana. Za oskarja je bil nominiran leta 2012 za vlogo britanskega vohuna Georgea Smileyja v filmu Kotlar, Krojač, Vojak, Vohun (Tinker Tailor Soldier Spy) Tomasa Alfredsona.
