Glavni dogodek Berlinala bo nocoj

Berlin – Enainšestdeseti Berlinale je pri kraju. Jutri se bodo filmi sicer še vrteli, a dogodek, ki bo desetdnevno ogledovanje sklenil in odgovoril na pričakovanja, se bo zgodil nocoj: slavnostna podelitev nagrad. Sedemčlanska žirija, ki jo tokrat vodi igralka Isabella Rossellini, bo odločala o šestnajstih filmih iz glavnega programa. Ta je bil letos nenavaden po tem, da se za medvede ne poteguje niti eden od najbolj razvpitih svetovnih avtorjev, zato pa je bilo kar šest takšnih, ki so nastopili s svojim prvim filmom.

To pa ne pomeni, da je bil letošnji festival napol »mladinski« in da žirija nima o čem odločati. Pravzaprav povprečje ni bilo nič slabše od tistih festivalov, na katerih dominirajo trije ali štirje »veliki«; ni bilo vrhunskih filmov (vsaj med tekmovalnimi ne), zato pa je bilo več z zanimanjem gledljivih. Festivalski direktor Dieter Kosslick, ki opravlja to delo že deseto leto (pogodba se mu izteče aprila 2013), je imel že slabše letine.

Zelo malo je verjetno, da žirija ne bi nagradila iranskega filma Nader in Simin se ločujeta. Malo verjetno je celo to, da ne bo dobil glavne nagrade. Ne zato, ker vodi na lestvici kritikov (ta se z odločitvami žirije običajno ne prekriva), temveč zato, ker za zlatega medveda pač ni primernejšega filma. Večja neznanka je nagrada za režijo. Tu je J. C. Chandor s svojim finančnim trilerjem Margin call, tu je Ralph Fiennes s Koriolanom po Shakespearu, tu je Argentinka Paula Markovitch z Nagrado, svojim spominom na čas generalske diktature, ali pa Andres Veiel z biografijo dveh pripadnikov Frakcije Rdečih brigad. Tu je naposled tudi madžarski avtor Béla Tarr, največji samotar in čudak sodobnega evropskega filma, ki s svojo temačno prispodobo stvarjenja sveta prav tako visoko kotira na lestvici; A Torinói ló (Konj iz Torina) je dveinpolurna črno-bela meditacija o kmetu, njegovi hčeri in konju sredi prepišne panonske puste. Vendar se zdi, da je ta cineastična briljanca primernejša za nagrado kritike (FIRPRESCI).

Seveda ima Berlinale zunaj glavnega programa še svoje večje ali manjše vroče vrtince. Eden takšnih je bil dokumentarec o ruskem zaporniku Hodorkovskem Cyrila Tuschija, ki je povzročil nepopisno gnečo. Ali pa premiera z napovedanimi oskarji obteženega Kraljevega govora, ki je v sredo zvečer težišče festivala s Potsdamskega trga prenesla na Friedrichstrasse.

Najbolj vznemirljiv obstranski dogodek pa je bila zagotovo retrospektiva Ingmarja Bergmana. Štiri leta po smrti se mu je festival poklonil s približno tridesetimi filmi, njegovimi in nekaj dokumentarci, ki so bili posneti o njem za življenja ali po smrti, v filmskem muzeju pa so pripravili veliko razstavo. A to še ni vse. Prišle so tudi tri »njegove« ženske, Harriet Andersson, Liv Ullmann ter njena in Bergmanova hči Linn Ullmann. Vsaka zase so, tri večere zapored, pripovedovale o velikem Ingmarju, ki je z Divjimi jagodami osvojil Berlin (in zlatega medveda) že leta 1957.

*

Enainšestdeseti Berlinale v nekaj številkah

Festival je na 925 projekcijah pokazal 385 filmov iz 58 držav (skupaj s filmskim marketom, seveda). Prišlo je 3900 novinarjev iz 82 držav. Na voljo je bilo 300.000 vstopnic, obiskovalci so organizatorju in mestu prinesli okrog 61 milijonov evrov. Festivalu je streglo 400 hostes, ki zaslužijo po osem evrov na uro. Za prevažanje gostov so uporabili 120 črnih limuzin (BMW je eden glavnih sponzorjev festivala). Na tla so položili 15.000 kvadratnih metrov rdečih preprog.