Tiskane izdaje
Legendarni film Kekec boste danes težko videli v Sloveniji. Ni restavriran, ni digitaliziran. Izvornih materialov za filmski nadaljevanji Srečno, Kekec in Kekčeve ukane pa niti ne hranimo v celoti.
Vsi trije filmi so dostopni na DVD, a njihova kvaliteta ni najboljša. Zgodba s Kekcem je le eno vidnejših znamenj, da pri ohranjanju filmske dediščine pri nas obstaja ogromna vrzel.
Slovenski filmski arhiv (SFA), ki je odgovoren za evidentiranje, hrambo, strokovno obdelavo slovenskega filmskega arhivskega gradiva, je od leta 2009 do lani digitaliziral 46 kratkih filmov in dva celovečerna v dolžini 913 minut, je za Delo sporočil Alojzij Tršan iz SFA.
Digitalizirali so film Krizno obdobje Francija Slaka in Družinski dnevnik Jožeta Galeta. Med restavriranimi kratkimi filmi pa najdemo tudi naslove, kot so: Planica 1935, Naša železnica, Domobranci in njihove manifestacije, Nogavice ASV Vidmar, Nabiralništvo, Osebna higiena itd.
SFA je začel digitalizacijo leta 2009, letos pa sredstev zanjo sploh niso dobili. Slovenska kinoteka je v sodelovanju z RTV Slovenija digitalizirala Triptih Agate Schwarzkobler Matjaža Klopčiča. V digitalni različici naj bi že imeli tudi film Ko zorijo jagode Rajka Ranfla.
Na vprašanje Dela, po katerem strokovnem ključu so se na SFA lotili digitalizacije, so nam odgovorili, da jih restavrirajo glede na starost in da se lotevajo obnove filmov, posnetih na 16-milimetrski filmski trak, za katere nimajo negativov. Digitalizirane filme SFA je mogoče videti v samem arhivu, ob ponedeljkih pa predstavljajo svoj program v Slovenski kinoteki.
A dejstvo ostaja, da je glavnina slovenskega filma nedostopna javnosti. Kopije filmov niso digitalizirane – televizije danes predvajajo HD-različice – propadajo filmske kopije negativov. Sodobna kinematografska projekcija je danes digitalna, standardni nosilec slike pa namesto filmske kopije tako imenovani DCP (Digital Cinema Package).
Pasti filmskega traku
Filmske negative SFA sicer hrani v primernih razmerah, a zaplete se s pozitivi (filmske kopije, narejene po negativu in namenjene predvajanju). Režiser Karpo Godina je, denimo, za Delo povedal, da je prepovedal predvajanje vseh svojih filmov, ki so starejši od 30 let.
Neustrezno hranjenje in večkratno predvajanje pozitivov namreč poškodujeta filmski trak, z leti obledijo barve, uničuje se tudi zvok. Godina tako vidi delno rešitev v digitaliziranju, ki seveda terja skrbno restavracijo filma, skladno z »izvirnikom«, torej z vključevanjem direktorja fotografije, svetlobnega mojstra oziroma s primerjavami z referenčnimi kopijami.
Po njegovem pa je cilj digitalizacije tudi ta, da se iz dobro restavrirane kopije napravi nov negativ, ki je tudi podvržen poškodbam. Poudarja še, da z digitalizacijo svetovnih televizij in kinematografov slovenska filmska produkcija nima vstopa nikamor.
Avtorske pravice za večino filmov, ki jih prištevamo k slovenski filmski dediščini, ima Slovenski filmski center (SFC) kot naslednik Viba filma. Njegov direktor Jožko Rutar pravi, da je potreba po digitalizaciji pri nas vzniknila skupaj z gospodarsko krizo, ki je filmski center udarila s številnimi rezi. Tako so se morali odločiti, ali bodo vlagali v restavriranje filmske dediščine ali v živo produkcijo. Odločili so se za zadnjo.
Nezavidljivega stanja se sicer zaveda celotni filmski ceh. Nekdanji predsednik Društva slovenskih režiserjev Miha Hočevar pravi, da so režiserji vselej opozarjali na probleme filmskega ustvarjanja, od scenaristike, snemanja do hranjenja filmov.
Tudi producenti se zavedajo problema in nanj opozarjajo, pravi Danijel Hočevar iz produkcijske hiše Vertigo. Filme na 35-milimetrskem traku lahko predvajajo le še malokje, denimo, v Slovenski kinoteki, kar za večino slovenskih filmov pomeni, da ostajajo skriti očem javnosti. Producenti si prizadevajo za ohranjanje materiala filmov, a za sistematično ohranjenje preprosto nimajo denarja.
Po ocenah SFA minuta digitalizacije stane sto evrov, kar pomeni, da celovečerni film v dolžini 90 minut stane okoli 10.000 evrov. Producent Hočevar meni, da so ob restavraciji filma cene višje, do 30.000 evrov na film.
Da so cene visoke, so potrdili tudi v podjetju Restart, ki je od skupaj 160 filmov nekaj digitaliziral za SFA, precej pa tudi za potrebe makedonskih, bosanskih in hrvaških filmskih institucij. Opozarjajo pa, da se na količino cena močno zniža; pri digitalizaciji in restavraciji, denimo, desetih filmov za polovico.
Ni strategije
Jožko Rutar, Miha in Danijel Hočevar ter današnji predsednik društva režiserjev Klemen Dvornik so prepričani, da bi resno in celovito ohranjanje slovenskih filmov terjalo odločitev ali strategijo, seznam najbolj ogroženih del slovenske filmske zakladnice, kaj je v javnem interesu.
Ivan Nedoh, direktor Slovenske kinoteke, podobno opozarja, da Nacionalni program za kulturo kaže na odsotnost celovite vizije razvoja kinematografskega in avdiovizualnega področja pa tudi javna finančna podpora temu področju je nezadostna. »NPK sicer predvideva 750.000 evrov za digitalizacijo slovenske filmske dediščine v letih med 2014 in 2017. To je bil že v izhodišču zelo majhen znesek, danes pa se še ta zdi preveč optimističen,« pravi.
K temu dodaja, da države članice EU lahko kandidirajo za sredstva za digitalizacijo filmske dediščine v okviru strukturnih skladov. »Slovenija ima zaradi majhne filmske produkcije [okoli 200 celovečernih filmov, op. p.] enkratno priložnost, da bi lahko uspešno digitalizirala slovensko filmsko arhivsko gradivo v celoti ter ga tako naredila dostopno prek digitalnih medijev v visoki kakovosti in s tem širši javnosti,« je prepričan.
Ključen problem je nemara naposled v tem, da Slovenska kinoteka in SFC, ki k filmu pristopata z vidika njegove vsebine in pomena, nimata besede in jurisdikcije za pripravo strategije za restavracijo in digitalizacijo filmske dediščine. Za SFA, ki je pristojna za hranjenje te dediščine, pa so vsi filmski materiali, ki jih hrani, naj bo to turistična razglednica ali Sreča na vrvici, očitno enakovredni.
Meje digitalizacije
Stroka pri tem opozarja, da vsesplošno slavljena digitalizacija nastavlja vrsto pasti. »Seveda pa na račun dostopnosti prek digitalnih medijev ne bi smeli zanemariti bistvenega, in sicer, da storimo vse potrebno, da nemara najpomembnejši medij 20. stoletja, film v neločljivi povezanosti s filmskim trakom, ostane dostopen v institucijah za ohranjanje filmske dediščine na avtentičen način, kot so filme gledali v kinematografih 20. stoletja, to je na filmskem traku,« poudarja Nedoh.
O traku se namreč ve, da ima ob primerni hrambi življenjski dobo približno sto let, o digitalnih nosilcih pa ni jasno, kako trpežni so in kako dolgo so uporabni.
