Gojmir Lešnjak Gojc: Najraje 
igram malce podhlajene ljudi

Na dan našega obiska je vsestranski kulturnik in nono treh vnukinj doma sam. Medtem ko v kuhinji pripravlja dišečo kavo, sladko razvado, pove, da je vesel, ker ne kadi več, pa čeprav si je zato nabral nekaj odvečnih kilogramov. Pogovor prekine zvonjenje telefona. Oglasi se in sogovorniku na drugi strani prešerno nasmejan pove, da je vse v redu in pač prihaja čas za nove izzive. Potem prinese kavo in prisede, malce raztresen, v svojem slogu.

Kava je odlična, hvala. Se opravičujem, ampak ali ste prej morda govorili o tem, da zapuščate položaj direktorja Kosovelovega doma Sežana?

Ja, prav včeraj sva se z županom dogovorila, da bova do spomladi uredila vse razpise. Položaj v. d. direktorja so mi sicer podaljšali do oktobra in medtem moramo najti primernega naslednika. Kar sem želel narediti, sem naredil. Zdaj se bom lahko še bolj intenzivno posvetil svojemu osnovnemu delu, režiji in igranju.

Tega res ne bi smeli nikoli opustiti.

Ne bom, brez skrbi. Imam prav posebne popadke – želim si narediti novo televizijsko serijo. Produkcijo in tehnično zaledje že imam. Rad bi delal z ljubiteljskimi igralci po vsej Sloveniji. Vsega pa ne smem povedati, da mi ne bo kdo ukradel ideje. Pri nas je pač tako. (Nasmeh.)

Igralski poklic se zdi čudovit, ker lahko s svojim delom osrečiš, razsvetliš ogromno ljudi in se zato tudi sam počutiš dobro.

Normalno, da bom kot igralec rekel, da imam enega izmed najlepših poklicev. V resnici pa je lahko tudi eden izmed najbolj krutih, če ti ne gre. Ko so te denimo sprejeli na akademijo in spregledali, da pravzaprav nimaš primerne nadarjenosti za ta posel. Odločitev biti igralec je način življenja, ne pa poklic, ki ga opravljaš od osmih do štirih. Ni praznikov, ni sobot in ni nedelj. Če nimaš primernega, razumevajočega partnerja, se družina hitro razsuje. Med igralci nas je ogromno, ki se poparimo kar med seboj, ker se najlaže razumemo.

Igralec z igralko.

Ali igralec z igralcem in tako naprej. (Smeh.) Treba je vedeti, da smo igralci nečimrni. To je del poklica. Smo nastopači. Vendar če je doma huda konkurenca, če sta oba resnično vrhunska in ne znata s tem živeti oziroma drug drugemu držati »štange«, se lahko zgodijo resnične katastrofe.

Bojišča.

Seveda. Najhuje je, če zavoljo vsega potem kljub svojim naravnim danostim končaš kariero kot navaden kulturni animator, zlasti če si imel višje ambicije. To so lahko zelo žalostne zgodbe. Žrtvovanje za nič.

Prej ste omenili, da je na akademijo sprejetih tudi kar nekaj ljudi, ki nimajo posebnega igralskega daru.

Ni jih prav veliko, ampak so. Starejši ko sem, bolj vidim, da je naša akademija izjemno kakovostna, kar zadeva umetniški, obrtni del, to se izraža tudi na mladih generacijah. Ni naključje, da je slovensko gledališče v samem svetovnem vrhu. Morda manjka le en pomemben vidik, ekonomsko naravnano predavanje, kako v tem času sploh preživeti; kako se pogovarjati z različnimi lopovi med producenti oziroma koliko je tvoje delo sploh vredno.

Za dobrega igralca je nujno, da ima materni jezik v malem prstu. Vi ste po izobrazbi tudi učitelj slovenščine.

Če bi šel ta trenutek učit, bi pogorel na polni črti, saj je minilo že toliko let, odkar sem nazadnje nastopil v tej vlogi in nisem sproti spremljal vseh sprememb v pedagogiki. Znanost gre naprej. Afiniteta do jezika pa je vsekakor pomembna. Včasih je bilo sicer tako, da si bil na igralsko akademijo sprejet šele takrat, ko si končal drugo šolanje, torej fakulteto.

To je pa v redu.

Je, zaradi več stvari. Ker, prvič, če ti v igralstvu ne uspe, imaš še vedno drug poklic. Drugič, po letih šolanja si v bolj zreli fazi in je razmislek, ali oditi na igralsko pot ali ne, tudi precej bolj premišljen.

Lani ste zapisali: »Kriza je laž. Svet je lep.«

Moj odnos do svetovne krize je poseben. Občutek imam, da gre za veliko prevaro nekaj ljudi, ki so to umetno povzročili. Človek težko verjame, da je ekonomija kot veda popoln blef. Ti ljudje vendarle nekaj znajo in vedo, kako usmerjati in predvideti stvari. Morda gre pri vsem skupaj v resnici za veliko očiščenje. Zadnji čas je za spoznanje, da profit ni velika vrednota tega sveta.

Kako poteka življenje tukaj na Krasu?

Lepo. To pa je kontrast! Če omenim le domačine in primerjam gostilniške debate v Ljubljani in na Krasu, ugotavljam, da ljudje tukaj ne godrnjajo toliko. Ne kritizirajo in opravljajo. Teme so precej drugačne. V Ljubljani imam občutek, da bi moral iz žepa potegniti pištolo in si dati šus v glavo, ker je konec sveta. Tam pumpajo sonce in hkrati pijejo zraven že četrto pivo, ki ni prav poceni, vendar si ga očitno lahko privoščijo. Tukaj je drugače. Življenje je bilo vedno trdo in vse, kar se dogaja, je vedno boljše, lažje, lepše. Ljudje so veliko manj obremenjeni, bolj sproščeni.

Vendar ne naivni?

Nikakor. Zrasli so na kraški zemlji, kjer prevladujejo kamni. Temu primerno se je oblikoval tudi močan značaj. Kraški ljudje ne nasedajo dnevnopolitičnim nebulozam. V Ljubljani pa se očitno tako zelo radi ukvarjajo z njimi, ker nimajo česa pametnejšega početi pa debatirajo o tem, kdo je lepši, pametnejši, kako je oblečen in ali ima v nosu »ta belega« ali ne.

V te kraje in ljudi ste zaljubljeni od nekdaj, saj je vaša nona, s katero ste preživljali velik del otroštva, izhajala od tod.

Nonina kri je bila očitno res najmočnejša, ko sem se vračal k svojim koreninam. Že od malega sem fasciniran nad energijo Krasa in tudi zdaj kot starejšemu mi je jasno, da ni naključje, da je toliko ustvarjalcev, ki nimajo nujno sorodstvene zveze s temi kraji, našlo tukaj svoj mir in kotiček za ustvarjanje. Od imenitnih arhitektov in slikarjev do pesnikov, pisateljev, baletnikov.

Slovenci kot turisti deremo v Toskano in Provanso, ne da bi se zavedali, da je že naš sicer milijonkrat manjši Kras primerljiv s tamkajšnjimi naravnimi lepotami.

Seveda je velika razlika v velikosti, ko gledamo z geografskega vidika. Primerljivi pa so ozračje, podnebje, vzdušje, pokrajina z žlahtno vinsko trto in drugim značilnim rastjem, specifična kulinarika in arhitektura.

Ampak v Sloveniji smo prav zaradi geografske majhnosti bliže morju.

Res je, kjer zdaj sediva, imava po zračni črti do morja pet kilometrov.

Nekoč ste dejali, da je lahko Kras večino leta kraj izjemne veselosti, pozimi pa neskončne depresije. Tukajšnja megla se zdi vendarle veliko bolj poetska kot tista v prestolnici, kjer ste se rodili. Torej ste mogoče precej bolj navezani nanjo, kot se zdi.

Ne, na Ljubljano se nisem nikoli zares navezal, čeprav je zelo lepo mesto in jo imam rad. Sploh odkar je župan Janković, kapo dol, kaj vse je naredil s svojo ekipo, v kateri je tudi naš sosed Janez Koželj. Mislim, da se je kaj takega zgodilo prvič v zgodovini takoj po Hribarju. Ne moremo posploševati, ampak očitno so ljudje iz gospodarstva, obrti in podobnih panog boljši župani. Zakaj? Ker so pogumni, drugače razmišljajo kot politiki in si upajo tvegati.

Tudi vi ste se lani potegovali za položaj župana tukajšnje občine Komen, vendar vam ni uspelo.

So župani politiki in so župani gospodarstveniki. Jaz nisem fasciniran s politiki. To je čista bedarija. Kot direktor kulturnega doma sem seveda vpleten tudi v politične tokove, saj so nerazdružljivo povezani s projekti, idejami, financami.

Koliko si pustite vpliva politike?

Enkrat sem v Kosovelovem domu res naredil veliko neumnost, ko sem se pustil peljati žejnega čez vodo. Ampak šta ne ubija, jača. (Kar te ne ubije, te okrepi, op. a.) Takšna izkušnja je nujna, da se naučiš, kje lahko popuščaš in kdaj in kdaj ne. Sicer sem človek dialoga in nerad se opiram na eno samo sveto resnico.

V osemdesetih letih ste bili tudi učitelj slovenščine. Motil vas je neprizadet odnos nekaterih pedagogov. Kaj je narobe z današnjim šolstvom?

A je kaj narobe? Ne vem. B. (Tako Primorci pogosto na kratko sporočijo, da česa ne vedo, op. a.) Mislim, da minister Lukšič izjemno dobro dela, pelje stvari tja, kamor je treba.

Motivacija dijakov ni na prav visoki ravni.

Premiki v šolstvu so počasni koraki, saj spremembe niso mogoče čez noč. Že dlje se veliko ukvarjam z disleksijo, ker sem tudi sam dislektik. Imam precej obiskov po šolah. Od mladosti, ko sem v šoli doživljal hude zadrege zaradi težav pri branju, pa do danes je minilo štirideset let, in vendar še vedno obstajajo učiteljice in starši, ki disleksije ne poznajo. Bistveno, kar bi morali učitelji spremeniti sami pri sebi, je to, da bi nehali pri učenju iskati neznanje, temveč znanje. Po drugi strani bi morali znova pridobiti več kompetenc, kar zadeva vzgojo. Zdaj jim lahko že vsak učenec zabrusi, da jih bo tožil samo zaradi enega grdega pogleda, in to je absurdno.

Tudi liki v vaši najnovejši gledališki predstavi Slovenija ima avdicijo so polni absurda. Gre za svojevrstno parodijo na prebujajoči se televizijski šov Slovenija ima talent?

O tem kot režiser predstave v resnici nisem razmišljal, morda sem vzporednico povlekel le s samim naslovom pa tudi s »staro«, kultno predstavo Avdicija. Da zdaj delamo drug drugemu oglas, ni bistveno. Like v moji predstavi je prispeval vsak izbran igralec sam, seveda z določenimi dogovori z menoj. Ključna je zgodba, grenka satira, da pokažemo silno potrebo nastopaštva mnogih, ki pravzaprav nimajo česa niti pokazati niti povedati. Kot pedagogu se mi zdi v šovu Slovenija ima talent zelo problematično, da na takšnem velikem in tudi zelo dobro tehnično in idejno izpeljanem dogodku zmaga punčka. Lahko ji uničiš življenje za vedno. Že za starejše mladostnike je lahko podobna izkušnja osebnostni pogreb, kaj šele za otroka. A žal je televizijska gledanost pomembnejša od negativnih posledic.

Med najmlajšimi in tudi njihovimi starši je izjemno priljubljen vaš lik Dajza v Pixarjevi risanki Avtomobili.

Aha, Dajz! Ta risanka je odlična, duhovita. Sinhronizacija risank se mi zdi izjemno higieničen, krasen posel, ker lahko igralci spet postanemo otročki, neomejeni v svojih sanjah. V Ameriki že končujejo drugi del Avtomobilov. Dajz je super fant, dolenjski poštenjak z zdravo kmečko pametjo, pozitivec.

Danes vas večina pozna tudi po liku živčnega in obenem simpatičnega Cveta iz televizijske serije Naša mala klinika. Koga sicer kot igralec najraje upodabljate?

Zagotovo ljudi iz srednjega sloja, ki so po bistrosti malce podhlajeni. (Smeh.)

Znanstveniki trdijo, da je ščepec norosti nujen za preživetje človeške vrste. Koliko je norosti v odličnih igralcih, kot ste tudi vi?

Ko gledam svoje kolege, ki jih izjemno cenim, denimo Šugmana, Škofa, Bakoviča, Emeršiča pa Raca (Radka Poliča, op. a.), Cavazzo in Bibiča, je kar lepo zastopana. (Smeh.) Morda se nam igralcem niti ne zdi norost, a ko imaš stike z ljudmi, ki niso iz naših krogov in nas vidijo med pripravami na like, pogosto resno rečejo: Ma vi niste gladki. Ampak to je žlahtna norost!

Koliko ste se v življenju srečevali z dejansko duševno motenimi ljudmi?

Sam sem bil na psihiatriji zaprtega oddelka v Sarajevu, ko sem bil še v vojski. Delno je šlo za igro, ker si nisem želel biti vojak.

Ampak če se delaš norega, lahko včasih tak dejansko postaneš.

Tako je. Notri sem na roki nosil srebrn prstan, ki je bil ves čas popolnoma siv. Srebro na telesu posivi, kadar imaš psihične težave in posledično izločaš posebno kislino. Ko potem srebrnino očistiš s cigaretnim dimom, se spet sveti. To sem naredil, vendar je bil moj prstan naslednji dan spet popolnoma siv. Kljub igri so to zate stresne okoliščine. Na oddelku je bila takrat sicer celovita plejada od resnih živčnih bolnikov in bleferjev do špicljev, ki so odkrivali, kdo se pretvarja, da je nor, in so ga malo prestrašili z elektrošokom.

Kruto, vendar se sliši kot optimalno okolje za učenje igre in utrjevanje osebnosti.

Zagotovo. Genialno. In čeprav sem bil takrat tako

Koliko je med igralci alkohola in drog? Te te lahko prav tako naredijo malce norega.

Alkohol je stalnica, vendar ga ni v svetu igralcev nič več kot v slovenskem narodu na splošno. Tudi med televizijci, recimo. Bibič nam je že v prvem letniku rekel: Zbežite od tukaj, dokler je še čas, saj je poklic igralca sestavljen iz 95 odstotkov čakanja in petih odstotkov dela! Dejansko ves čas čakaš; na vajo, na prizor, snemanje. Tedaj se je seveda treba s čim zaposliti in nekateri gredo na eno pivce pa na drugo, tretje, kar lahko postane težava.

Kaj pa droge?

Med mladimi in starejšimi je zelo pogosta trav'ca, nič novega. Težkih drog pa med igralci ni ali pa vsaj jaz ne vem, ker gre za poklic, kjer eno z drugim ne gre. Če si aktiven v igri, si tega preprosto ne moreš privoščiti.

Naše metaforično umiranje na obroke in orgazmi med predstavo pa še aplavz na koncu so že sami po sebi močni in lepi; v resnici so dovolj močna droga. Politiki in menedžerji pa menda kar na veliko v nos vlečejo ta bel'ga al kva? (To pove v ljubljanskem narečju, op. a.) Mi smo v mladosti banane kadili, ker smo slišali, da to zadene. (Smeh.)

Igralci imate pravzaprav privilegij, da lahko živite več življenj.

Drži. Lahko smo predsedniki držav, kralji, zajčki, kozlički, osli, svinje, avtokleparji, dimnikarji, marsovci, vesoljčki, ženske, moški in nasprotno, možnosti je ogromno. Ena od osnov, ki se jih moraš nujno naučiti, pa so izklopi in priklopi. Če bi ostal zajček še doma, ne bi bilo dobro.

Morda pa bi bila žena zadovoljna.

Dvomim, ker zajec vse opravi hitro, flop-flop-flop pa konec. Ali če si Richard Tretji in to ostaneš tudi po deseti zvečer, ko je predstave že konec in gre namesto tebe domov on, ne ti. Čez nekaj dni ti pridejo pomagat s posebnim avtomobilom in te peljejo v ustanovo, kjer so ljudje usposobljeni, da te prepričajo, da nisi več Richard Tretji.

Ampak če ti dajo napačno tableto, lahko tudi ostaneš.

(Gromek smeh.) V tem svetu vse bolj omejenih človekovih pravic, ko je posameznik pogosto le še delovni stroj, bi bilo mogoče včasih za marsikoga lepše, če bi pobegnil v kakšen tak svet in postal kar nekaj. Za igralca je vsekakor bolje, da pred odhodom domov pusti svoj lik v garderobi.