Tiskane izdaje
Pošast iz črne lagune je zanj poezija, ko je prvič videl Frankensteina z Borisom Karloffom, pa se mu je zdelo, da se mu je prikazal Kristus, pravi. Guillermo Del Toro, mojster fantastičnih svetov in nenavadnih kreatur, ki nas je osupnil s Panovim labirintom, te dni v kino prihaja s filmom Oblika vode, ki se bo čez dober teden potegoval za kar 13 oskarjev.
Temo »lepotica in zver« so v filmih bolj ali manj uspešno uporabili že ničkolikokrat. Kaj je vas navdihnilo, da ste se tudi vi podali v te vode?
Lepotica in zver, King Kong, Pošast iz črne lagune … vse to so različice ene in iste zgodbe o lepi ženski in »pošasti«. Tak kulturološki prostor in kontekst – literarni, filmski, stripovski – je svet, v katerem se gibljem, svet, ki me vznemirja in navdihuje. To je svet, kjer je vse mogoče. No, doslej so bile vse različice lepotice in zveri omejene na prikaz prave ljubezni in seksa, še posebno tega. Z drugimi besedami, med žensko in »pošastjo« ni seksa oziroma je šele, ko se »pošast« spremeni v človeka. Moj namen pa je bil narediti ljubezensko zgodbo med različnima vrstama, ki delita iskrena čustva, ki se zaljubita v notranjo lepoto, in ne fizično, zunanjo. Na koncu se »pošast« ne spremeni v človeka, nasprotno, film sugerira, da niti ni razlike med nami in »pošastmi«.
Se torej strinjate, da film pod površjem neobičajne ljubezenske zgodbe prinaša močno politično sporočilo o kaotičnem, rasističnem, ekstremnem svetu, v katerem živimo? Dejstvo, da ga podpisuje pripadnik manjšine in priseljenec v ZDA, mu daje še dodatno razsežnost.
Vse, kar ste rekli, drži in vse je narejeno namenoma. Ni naključje, da je film postavljen v leto 1962, saj ko danes v ZDA slišite »Naredimo Ameriko spet veliko«, mislijo prav na to »mogočno« Ameriko iz 50. in 60. let, a v resnici gre za laž, taka »mogočna« Amerika iz obdobja hladne vojne nikoli ni obstajala. To so bili le ideali za prihodnost, ki pa se nikdar niso izpolnili. Ameriška 60. leta so obljubljala veliko, močno in uspešno Ameriko. Avtomobili so bili fantastični, kuhinje moderne, pripravljali so polet na Luno … Potem pa so umorili Kennedyja in vse se je sesulo kot hiša iz kart! Sledila sta Vietnam, Watergate in sen o veliki močni Ameriki in popolnem družinskem življenju se je razblinil. Film se tako ukvarja s temačnimi temami, ki so bile del tedanje družbe in so se danes vrnile kot cunami: rasizem, razredne razlike, šovinizem, mizogonija, splošna krivica in politični kaos povsod po svetu. Živimo v zelo ciničnih časih, v katerih nekdo, ki govori o sovraštvu in nesprejemanju različnosti, zveni pametno, nekdo, ki govori o ljubezni in spravi, pa neumno in patetično.
Rekli ste, da ste se kot mulec počutili kot avtsajder, malo pa ste to še danes …
Če je v mojem življenju kaj stalnica, je to, da se počutim kot izobčenec, ki ne spada nikamor. Kot filmar sem preveč žanrski, da bi me sprejeli umetniška scena in t. i. resna kinematografija, a hkrati sem preveč umetniški za žanrsko sceno in komercialno filmsko industrijo. Sem preklemano bizaren tip. (smeh)
Za tako bizarnega tipa vam gre kar dobro …
(smeh) Ne morem se pritoževati. Posel, ki ga imam rad, delam že 25 let. Imam srečo, da uspešno manevriram med majhnimi neodvisnimi filmi za milijon dolarjev ali dva in hollywoodskimi spektakli za dvesto milijonov dolarjev – in glejte me, še sem tu! (smeh) Mogoče tudi zato, ker ne obupujem in ne krivim sveta okrog sebe. Moj cilj je posneti še deset filmov in skleniti kariero! Star sem 53 let, tehtam 150 kilogramov in ne pričakujem, da bom doživel visoko starost. Zadnja leta zato želim posvetiti uživanju: želim si brati knjige, za katere zdaj nimam časa. Na seznamu jih imam več kot 2000. Prav tako bi rad videl filme, ki jih še nisem, ali tiste, ki jih imam rad. Želim si v muzeje, želim zjutraj vstati z zavestjo, da nimam obveznosti, kar se mi ni zgodilo že več deset let. Ne morem se spomniti niti enega navadnega dopusta.
V enem od intervjujev ste izjavili, da se počutite kot človek v prostovoljnem izgnanstvu. Se še danes počutite tako?
O, ja. Prav danes zjutraj sem se počutil kot nekdo, ki ne pripada. Ko človek zapusti svojo deželo, pa naj gre po svoji volji ali pod prisilo, se v njem nekaj zlomi in se nikdar več ne sestavi. Ne pritožujem se seveda nad svojim življenjem, mnogi bi rekli, da sem srečnež, ampak intimni občutek je nekaj, proti čemur se ne morete boriti.
So filmi vaše zatočišče, vam dajejo občutek pripadnosti, gotovosti?
Filmi so gotovo svet, brez katerega nič ne bi imelo smisla. In moja družina, seveda. Glejte, šest let sem potreboval za ta film, odrekel sem se honorarju, v projekt sem vložil ogromno, in to brez zagotovila, da bo uspešen – torej sem enako neodgovoren kot takrat, ko sem bil star 25 let. (smeh) Sem vam rekel, da sem preklemano bizaren tip. Zgodba o ljubezni človeka ribe in ženske v kontekstu hladne vojne, obtežena s političnimi toni današnjega časa, ni film, ki bi vam poenostavil življenje! (gromek smeh) Ampak meni je vseeno, jaz hočem delati nekaj, kar me veseli, ne vstajati s kepo v želodcu. Lahko bi šel jutri v pokoj, v življenju ne potrebujem veliko: oblačim se kot zadnji klošar, vozim avto, star štiri leta, nimam otoka, nimam letala …
Začetek naslednjega filma ste menda premaknili zaradi obveznosti za oskarjevsko kampanjo?
Včasih sem naredil napako, da sem po koncu snemanja enega filma takoj začel naslednjega in zanemaril promocijo prvega. To se mi je zgodilo na primer s filmom Hudičeva hrbtenica, ko sem takoj skočil na Rezilo 2. Danes mi je žal za to, saj je morda moj najljubši film in obžalujem, da ga ni videlo več ljudi, in te napake ne želim ponoviti. Promocija je pomembna, življenje filma se začne šele, ko ga spravimo pred občinstvo.
Kateri filmi pa so še med vašimi najljubšimi?
Če moram izbrati: Hudičeva hrbtenica, Panov labirint in Oblika vode.
Kako se počutite v Ameriki, medtem ko poslušate izjave o zidu med svojo domovino?
Od politike ne morete pobegniti, politični problemi bodo vedno obstajali, kot bodo vedno obstajali ljudje, za katere so vselej krivi drugi, drugačni. Največja težava je ideologija, ki ljudi spreminja v številke, ki izgubljajo svojo človeško podobo, in take je veliko laže napadati in deportirati. Po mojem videzu ne veste, da sem Mehičan, imam svetlo polt, ampak takoj ko spregovorim, me izda naglas. Ko me policist ustavi zaradi prometnega prekrška ali standardne kontrole – v hipu, ko odprem usta, sem zanj Mehičan, ne ameriški državljan, in najino »srečanje« takoj dobi drugačno dimenzijo. Prav zato zaljubljenca v tem filmu ne komunicirata verbalno
