Tiskane izdaje
V več kot 35-letni karieri je sodelovala pri več kot 150 celovečernih, dokumentarnih, kratkih, animiranih, eksperimentalnih in študijskih filmih.
Kot režiserka zvoka, komponistka, tonska mojstrica ter sonorična umetnica je v slovenski filmski prostor vnesla novo senzibilnost in novo razumevanje zvoka ter pomembno zaznamovala slovensko kinematografijo, je med drugim zapisala komisija, ki ji je dodelila največje filmsko priznanje – Badjurovo nagrado za življenjsko delo.
Čeprav pazljivo izbira izraze iz svojega navdihujočega besednega arzenala, ki ni njen materni (rojena je na Poljskem), se ne dojema kot verbalno osebo, saj je njen osnovni izraz zvok. »Beseda ima zame veliko več moči zaradi svoje vibracije kot zaradi pomena,« pravi.
Čeprav zamiži, ko razmišlja, kaj bo odgovorila, kot bi hotela izklopiti moteči vizualni svet, bi raje ostala brez sluha kot brez vida. Hanna Preuss verjame, da je bil najprej zvok. Da je vse nastalo iz Velikega poka.
Torej je bil najprej pok?
Da. Najprej je bil zvok. Tudi človeško bitje najprej doživlja svet prek zveneče materine notranjosti. Tam je temno. V trenutku rojstva smo skoraj slepi. Prvi vtis zunanjega sveta je zvok. Iz niča se rojevamo v zvok.
Kako ste se zaljubili v zvok?
Mislim, da se je vse začelo, ko sem bila stara dve leti in so bili starši globoko zaskrbljeni, da nisem normalna, ker sem ure in ure sedela v posteljici in obračala liste časopisa. Brez prestanka sem jih odpirala in zapirala, odpirala in zapirala ... očitno mi je bil všeč zvok, poslušala sem šelestenje papirja. Papir je še danes eden mojih najljubših izvorov zvoka. Iz kartona ali časopisnega papirja, še posebej tako velikega, kot je Delo, se da izvabiti neverjetne zvoke. Tekstura in dinamika zvoka papirja sta popolni. V njem je veter, morje, šelestenje listja ...
Za prvimi zvoki je prišla glasba. Igrali ste klavir, tudi diplomirali iz tega inštrumenta. A vam kmalu glasba in skladanje nista bila dovolj.
Že pri štirih letih sem prvič sedla za klavir. Končala sem osnovno glasbeno šolo in glasbeni licej. Potem sem na glasbeni akademiji diplomirala še iz režije zvoka in svoje znanje dopolnila s filmsko montažo na filmski akademiji. Devetnajst let življenja sem preživela v filharmoniji v Bydgoszczu. Tja so prihajali najboljši izvajalci klasične glasbe tistega časa. Imela sem priložnost v živo slišati Rostropoviča, Rubinsteina …
Rasla sem z glasbo, a v nekem trenutku življenja je zvok prevladal. Na sprejemnih izpitih na akademijo sem se posebej izkazala na testu slušnih sposobnosti, saj sem prepoznala in definirala linearne in nelinearne deformacije v zvoku, ne da bi vedela, da sploh obstajajo. Moj sluh je drugačen od klasičnega glasbenega posluha. To mi je bilo položeno v zibelko.
Kaj vas pri sonorični umetnosti najbolj razveseljuje in žene?
Najbolj me razveseli, ko izumim povsem nov zvok! Ko doživim njegov polet, njegovo rojstvo.
Zmanipuliran dekliški glas, ki zazveni kot vulkanski izbruh, bobnenje ali pa je angelsko mil, trpeče slonje rjovenje, ki nadomesti kravje mukanje ... Kateri je najbolj presenetljiv zvočni konglomerat, ki ste ga ustvarili?
Prepričana sem, da nosi tudi najbolj preprost zvok v sebi celotno vesolje. Ko razgrnete njegovo mikroskopsko vsebino, vsak zvok preseneča s sestavo in bogastvom. Nekoč sem raztegnila zven vode na maksimum in v njem prepoznala govor. Jasen in razločen, a v jeziku, ki ga nisem razumela in s sporočilom, ki ga nisem doumela. Znanstveno je dokazano, da voda nosi svoj spomin. Ko se odzove na zvok, vibracije spremenijo njeno strukturo. Tudi zidovi egiptovskih piramid naj bi nosili odtise informacij časa. Znanstveniki jih skušajo rekonstruirati in poslušati kot iz gramofonske plošče. Vinilke so bile namreč narejene po istem principu odtisa vibracije v maso, materijo. Zvok je res fascinantna stvar!
Kako kot umetnica in strokovnjakinja za zvok gledate na zvočne terapije?
Verjamem v zdravilno moč zvoka. Raziskovala sem starogrški način zdravljenja z glasom. Zanimalo me je, kako so bili pevci zdravilci postavljeni v prostoru. Ugotovila sem, da so stali natančno tako, kot jaz postavljam zvočnike v svojih predstavah. Način, kako z zvenom obkrožiš poslušalca, je zelo pomemben.
Kot surround sistemi
Zanimivo je, da vas je kot zvočno ustvarjalko zanimal tudi nemi film?
Nemi film je imel poseben način odslikavanja zvoka. Informacija o zvoku je bila vedno v sliki. Če je v prizoru recimo nekdo ustrelil s pištolo, so v naslednjem kadru v zrak zleteli prestrašeni golobi ali so se konji pognali v dir. Pokazana je bila posledica strela. Gledalec se je zavedel poka, ker imamo ljudje vrojen zvok slike, ki jo vidimo. S prihodom zvoka v film je bila ta filmska poetika uničena. Prvi zvočni filmi so bili fascinacija nad govorom in jih je bilo eno samo blebetanje. Potem so se polagoma začeli razvijati novi kreativni spoji slike in zvoka.
Ste kdaj rekli, ta film moram delati, naj stane, kar hoče?
Samo enkrat. Pri prvem celovečernem filmu na slovenskih tleh, ki ga je naredila ženska roka. Varuh meje Maje Weiss. Ni me predvidela za sodelovanje. Takoj sem dala škornje na noge, klobuk na glavo, zdrvela k Maji in ji rekla: 'Ta film bom delala jaz! To si zaslužim!' In vse, kar je rekla, je bilo: 'Ok.' (smeh)
Kaj vas je tako izzvalo k temu?
Takrat je v kinematografijo vstopala tudi moja hči [Hanna Slak] in v slovenski film je prihajala nova ženska energija. Dotlej sem delala izključno z moškimi, ki so takrat prevladovali v kinematografiji. To je bil prvi ženski film. Majo Weiss sem poznala še iz njenih študentskih časov in vem, da je zelo lucidna, dragocena in izjemna avtorica. Premore izjemno občutljivost na zvok. Zdaj čakam njen naslednji film in upam, da ga bom dočakala.
Weissova se zdaj posveča dokumentarnemu filmu. Tudi vi ste zvočno opremljali ta žanr. Kako je z zvočno podobo dokumentarca?
V mladih letih sem pisala seminarsko nalogo na temo etika montažnega in zvočnega reza. Rez je globok poseg v telo dokumentarnega materiala. Najbolj dramatičen dokumentarec, ki sem ga zvočno oblikovala, je bil Legenda o beli smrti, ki govori o partizanskem maršu prek Delnic, ko je v nizkih zimskih temperaturah zmrznila vsa četa. Vojaki so se spremenili v ledene skulpture. Zastavila sem si vprašanji: Kakšen je zvok takega prizora? Kaj so ti ljudje slišali okoli in v sebi? 'Okoli in znotraj' sta me vedno fascinirala. Ko sem delala igrani film Hop, Skip & Jump o vojni v Sarajevu, so mi kolegi iz Sarajeva pomagali s podrobnimi opisi zvokov vojne. Poslali so mi veliko dokumentarnih zvočnih posnetkov, ki so nastali med vojno, in te sem vključila v film. Etika narekuje ustvarjalcu, da naredi podobo najbližjo resnici.
Lahko razčlenite kreativni proces ustvarjanja zvoka za, recimo, slovensko dramo? Kaj je vaše osnovno vodilo, scenarij, atmosfera, lokacije, psihologija lika …?
Vse to je pomembno. V pogovoru z režiserjem se po navadi izrazijo vse emocije, ki jih v scenariju pogosto ni. To je zame ključno. Poleg scenarija je pomemben tudi podtekst. Dialogi me nikoli niso zanimali. Privlači me tisto neizrečeno, skrito, občutki. Psihološko stanje lika se mora izražati tudi v zvoku. Ko nas je strah ali ko smo zaljubljeni, nas obdaja popolnoma drug zvočni svet, ker slišimo selektivno. Naloga režiserja zvoka je razbrati in skonstruirati ta notranji svet, notranjo dramo lika, in ga prenesti navzven.
Kaj pa ko v ospredju ni človek? Eden od filmov, ki je zelo dramatičen in predvsem zvočno presunljiv, je (A)Torzija, ki je bil nominiran za oskarja.
V filmu je v ospredju rojstvo telička. In jaz sem se popolnoma poistovetila s kravo. Ni me zanimala vojna, okolje, drama med ljudmi ... Zanimala me je notranja drama tega bitja, ki mora v drastičnih razmerah spraviti otročička na svet. Zvok je bil dramatičen, ker je bil subjektiven.
To je bila intimna drama, kaj pa pri bučni, nadrealistični Butnskali, ko ste se morali vživeti v kopico norcev?
Obožujem Butnskalo, ker me asociira na poljski humor, na Stanisława Witkiewicza, Sławomirja Mrożka, Witolda Gombrowicza in ostalo razigrano 'bando'. Vživela sem se v vsakega posebej. Ti liki so fascinantni, notranje bogati in mnogo jih je. Vsakega posebej je bilo treba tudi v zvoku drugače definirati. Filmi z abstraktnim humorjem so izjemen izziv.
Po drugi strani je bržkone navdihujoča tudi tišina oziroma izostanek dialoga. Kot na primer v Šterkovem Ekspres, ekspres ...
To je bil, je in bo ostal eden meni najljubših filmov. Moj študent iz Nemčije mi je povedal, da je v Dresdnu zasebna kinodvorana, katere lastnik vsako leto za prijatelje predvaja Ekspres, ekspres. V dvorani so celo zvočno opremo naravnali po tem filmu. Ta film je ponujal gejzir možnosti za ustvarjanje zvoka. Od mikrozvokov do strojev, ki drdrajo, lokomotiv, ki se prepirajo, ključavnic in vrat, ki znorijo. Okolje v tem filmu se odziva na človeka. To je bil tudi prvi film, ki sem ga delala v digitalni tehniki.
Vam je to olajšalo ali otežilo delo?
Bilo je grozno. Po prvem dnevu digitalne obdelave sem se sredi noči zbudila popolnoma prepotena, kje je moj zvok? Po navadi sem v montaži zložila trak v škatlo in ga dala na polico, kjer me je čakal. Vedno sem vedela, kje imam dialoge, efekte, atmosfere, glasbo ... Navsezgodaj sem torej tekla v studio, da bi videla, ali je v programu vse tam, kjer sem pustila. In bilo je. (smeh)
V filmu Tea vaše hčere Hanne Slak ste z zvokom ustvarili osebnost gozda. To je bil tudi vaš zadnji celovečerec, če se ne motim?
Da, potem sem se poslovila od kinematografije. Ta film je bil izziv. Kako dati glas gozdu, ki ga slišimo samo z notranjimi ušesi? Kako narediti, da drevo govori? Človeški glasovi niso prišli v poštev. Uporabila sem zvok škripajočega jadra, predelala sem ga in preobrazila v nadnaravni glas pradavnega drevesa, ki se pogovarja s fantkom. Včasih se spet igram kot dveletni otrok, zapiram in odpiram vrata kakšne stare omare in naenkrat mi začne pripovedovati zgodbe. Predmeti oživijo, dobijo posebno osebnost, temperament – glas.
Zakaj toliko filmov, potem pa naenkrat gledališče? Ste se odljubili od filma?
Nisem se odljubila od filma. Vmes sem se posvetila gledališču in ustanovila sonorično gledališče, ki je prvo tako na svetu. K filmu se vračam na nov način: delala bom glasbo za celovečerni film Rudar, ki bo realiziran prihodnje leto. Leta izkušenj v filmu sem prelila v delo v gledališču in zvočne instalacije. Zdaj lahko te izkušnje spet prelijem nazaj v film. Pot je še dolga, izzivov še cel kup, meje med različnimi oblikami umetnosti pa vse bolj tanke. Zvok je povsod.
