Heroj, ki je razstrelil Zagreb, na filmu

Piran – »V mojem filmu o Sergeju Mašeri je pričal Črnogorec, ki je bil pred 74 leti priča razstrelitvi Zagreba. Tedaj je kot desetletni fantič pomagal mami v vinogradu. Nekaj ur po razstrelitvi se je k njima v vinograd vrnil pes, ki je čudno renčal. V gobcu je držal glavo Sergeja Mašere.« S temi, malce šokantnimi besedami nam je delček novih razkritij svojega filma razgrnil Radovan Čok, ki je v polurnem filmu predstavil malo znanega narodnega junaka.


Včeraj je minilo 74 let, odkar sta narodna heroja Sergej Mašera in Milan Spasić ob kapitulaciji jugoslovanske kraljeve vojske v Boki Kotorski, nedaleč od Tivta, raje razstrelila sebe in povsem novo vojaško ladjo – rušilec Zagreb –, kot da bi jo prepustila sovražniku. V Pomorskem muzeju Sergej Mašera so ob tej priložnosti odprli obnovljeno zbirko Slovenski pomorščaki, ki razgrinja bogato tradicijo velikih slovenskih pomorščakov. V Pastoralnem kulturnem centru Georgios pa so predpremierno predvajali film Sergej Mašera, ki ga je v produkciji RTV Slovenija predstavil avtor, scenarist in režiser Radovan Čok. RTV je pripravila serijo oddaj Pozabljeni Slovenci in film o Sergeju Mašeri.

Herojsko dejanje

Življenje Sergeja Mašere so v piranskem pomorskem muzeju raziskovali njegov ustanovitelj Miroslav Pahor ter sedanji muzejski svetnici Nadja Terčon in Bogdana Marinac. Nadja Terčon je v svojem članku o Sergeju Mašeri analizirala dejanje, ki je s časovne distance težko razumljivo. Toda Mašera je aprilski zlom Jugoslavije najverjetneje doživel kot najhujši udarec v življenju. »Mašera in Spasić se drugače verjetno nista mogla odzvati. Bila sta poročnika bojne ladje, prvi je bil visok oficir artilerije, drugi torpedni oficir. Ladje nista hotela prepustiti sovražniku. Še posebno ne fašistom, s katerimi je imel Mašera zamero, ker je morala družina iz Gorice v pregnanstvo. Če bi hotela ubežati, bi končala v ujetništvu in mukah, zato sta ravnala kot heroja. Ni jima uspelo kot drugemu Slovencu, Ivanu Kernu, kapitanu bojne ladje, ki je s torpedovkama Durmitor in Kajmakčalan odplul v severno Afriko in se pridružil zaveznikom,« je pojasnil Radovan Čok. Nadja Terčon opisuje, da sta Mašera in Spasić ladjo podminirala na najobčutljivejših mestih. »Očividci so tistega dne najprej zagledali izbruh velikega ognja ter potem slišali in začutili še nekaj eksplozij, ki so odmevale od hribov Boke Kotorske. Vnelo se je kakšnih 600 ton mazuta in vejevje, s katerim so prekrili rušilec Zagreb, da bi ga skrili.« Spasićevo truplo so našli nekaj dni po eksploziji in ga z vojaškimi častmi pokopali na pokopališču na Savini.

Glavo so oprali z vinom

Čok pa je iz pričevanja očividca povzel, da so domačini Mašerovo glavo spoštljivo očistili, oprali z vinom in skrbno zakopali, kasneje pa prenesli v bližnji samostan. Črnogorci niso hoteli, da bi glava junaka prišla v neprave roke. Šele v letih 1986 in 1987 sta Janez Miličinski (nekdaj sošolec Mašere) in Zvone Žajdela po besedah Nadje Terčon opravila identifikacijski postopek in dokazala, da je bila to glava Sergeja Mašere. Narodnega heroja so z vsemi častmi pokopali na ljubljanskem pokopališču. Sestra Vida Mašera je bila krstna botra prve samostojne slovenske vojaške ladje Ankaran in je pogosto obiskovala doprsni kip v piranskem Pomorskem muzeju in polagala cvetje. Ob svojem zadnjem obisku se je kljub visoki starosti povzpela po strmem muzejskem stopnišču, pobožala bratovo sliko in zavzdihnila: »Oh, ti, Sergič, ti,« se spominja Nadja Terčon. Mašereva mati pa je svojem drugemu sinu Marjanu večkrat povedala: »Ko so se fantje vračali v civilu v Ljubljano, sem vedela, da Sergeja ne bo med njimi. Kaj takšnega, da bi se vrnil kot poraženec, ni bil sposoben napraviti.«