Hladna distanca in klinična natančnost

Čeprav je eden najkompleksnejših in najzahtevnejših cineastov, ki se v svojih delih ne opredeljuje le do družbene stvarnosti, pač pa tudi do aktualnih tendec v sodobnem filmu, poznavanje njegovih del ni omejeno le na zagrizene cineaste, pač pa je z njimi dosegel celo najširše občinstvo. Lahko bi celo rekli, da je Haneke po filmu Smešne igre (Funny Games) iz leta 1997 postal celo eden najbolj popularnih auteurjev. Filmi Neznana koda (Code inconnu: Récit incomplet de divers voyages, 2000), Skrito (Caché, 2005), predvsem pa Učiteljica klavirja (La pianiste, 2001), pa tudi njegov lastni »ameriški« remake filma Smešne igre, ki ga je posnel s hollywoodskimi igralci, so namreč postali prave uspešnice, saj je bil na primer prav slednji na sporedu ameriških kinematografov kar polnih 33 tednov, kar je za evropskega avtorja skoraj nepredstavljiva številka.

Podoba in morala

Danes njegov opus sestavlja enajst celovečernih igranih del, ki jih je posnel v zadnjih dvajsetih letih, en omnibus ter deset televizijskih filmov, ki so nastali na začetku njegove režiserske kariere. Celoto njegovega opusa bi lahko v grobem prav tako razdelili na tri dele. Prvi sklop predstavljajo njegova televizijska dela in prav ta (oziroma del teh), ki so tudi med cinefili najslabše poznana, si bomo lahko ogledali v posebni sekciji letošnjega Liffa. V teh delih je Haneke sicer predvsem šele raziskoval medij filma ter iskal lastni izraz, a prav tako je v njih že načel nekatere teme, ki jih je v svojih poznejših delih radikaliziral. V tem pogledu je denimo nadvse zanimivo njegovo prvo televizijsko delo, TV film After Liverpool (Po Liverpoolu, 1974), saj v njem uporabi pristop, ki ga v njegovih poznejših delih ne zasledimo več. Film je priredba istoimenske gledališke igre Jamesa Saundersa, v njem pa problematizira izginjanje politične zavesti, ki jo nadomešča želja po intimnosti in ugodju. A zanimiv je predvsem zaradi svoje strukture, saj Haneke, tako kot Godard v šestdesetih, igrane prizore izmenjuje z bolj ali manj militantnimi napisi. Za njegov nadaljnji opus pa je morda veliko pomembnejše njegovo naslednje delo, Drei Wege zum See (Tri poti k jezeru, 1976), v katerem v filmsko formo prenese prozni monolog Ingeborg Bachmann o razmišljanju vojnega fotografa, prek katerega si zastavi vprašanje o podobi (fotografiji/fotogramu) in morali. To prespraševanje – ustvarjamo podobo zato, da bi resnično pretresle gledalce ali pa gre preprosto za nekakšno pornografijo? – odmeva v številnih Hanekejevih poznejših delih, vse do njegovih poznih filmov, kot sta Neznana koda in Skrito. Kritiki kot najpomembnejše delo njegovega zgodnjega, televizijskega obdobja omenjajo dvodelni TV film Lemminge (Lemingi, 1979), saj naj bi v njem združil vse tiste teme – disfunkcionalni in suicidalni posamezniki, generacijski konflikt, nasilje, potlačitev zgodovinskega spomina itd. –, ki jih je nato posamezno, na seveda veliko bolj radikalen in šokanten način, obdeloval v poznejših filmih.

Secirnica sodobne družbe

Drugi sklop njegovega opusa predstavljajo njegova prva kinematografska dela. V teh je zelo očitna sprememba produkcijskih pogojev, v katerih je delal, saj mu je osvoboditev iz ozkih okvirov televizijske produkcije prinesla tudi večjo estetsko svobodo in s tem izčiščenje tem, ki se jih je lotil ter hkrati tudi radikalizacijo pristopa k tem temam. V ta sklop nas uvede njegov prvi kinematograski celovečerni film, Sedmi kontinent (Der siebente Kontinent, 1989), v katerem nam Haneke predstavi družino, ki se raje kot za prazno in brezsmiselno življenje odloči za skupinski, družinski samomor. A njihovo dejanje ni dejanje obupa, pač pa hladno premišljena in zavestna odločitev, skorajda bi lahko rekli dejanje upora proti vse bolj utesnjujoči družbi. Sedmi kontinent s Hanekejivimi naslednjimi deli, Bennyjev video (Benny's Video, 1992) in 71 fragmentov kronologije naključja (71 Fragmente einer Chronologie des Zufalls, 1994), tvori nekakšno trilogijo in središče te faze njegovega ustvarjanja. S temi filmi, v katerih je ponovil nekatere teme ter vpeljal nove, kot sta medijsko nasilje in odtujenost, je ustvaril uničujočo kritiko sodobne družbe, ki jo je seciral s hladno distanco in klinično natančnostjo. Kar je šokantnega v teh delih, predvsem za najširše občinstvo, je dejstvo, da je Haneke prav »zločincem« oziroma hudodelcem, odpadnikom, tistim, ki storijo prekršek proti veljavnemu redu, dodelil nekakšno dostojanstvo, medtem ko »urejena« družba na svojih plečih nosi breme disfunkcionalnosti in iznakaženosti.

Kolaps družbene komunikacije

V tretji in zadnji sklop njegovega opusa pa nas popelje Neznana koda. Če so dela iz prvih dveh sklopov načenjala predvsem teme, ki so v prvi vrsti zadevale avstrijsko družbo, se je Haneke z Neznano kodo in s poznejšimi filmi posvetil tudi širšim družbenim fenomenom. Neznana koda tako načne temo kolapsa jezikovne komunikacije oziroma komunikacije sploh, na ta problem naveže temo rasizma ter ekonomskih ter družbenih krivic; v Učiteljici klavirja lahko zasledimo kompleksen komentar na zahodno kulturno dediščino, ki ga združi s temo družine in spola; v svojem zadnjem delu, filmu Beli trak (Das Weisse Band, 2009), za katerega je na letošnjem canskem festivalu prejel zlato palmo in nagrado mednarodnega združenja filmskih kritikov Fipresci, pa presprašuje družbene okoliščine, iz katerih je vzniknil nacizem.