Tiskane izdaje
Hollywood na Tiberi, na številki 1055 dolge rimske Vie Tuscolane, šteje 80 let. Nov kompleks na 40 hektarjih, ki sicer ni ravno blizu Tibere in ga od središča večnega mesta loči devet kilometrov, je sprva pomenil utelešenje fašističnih filmskih sanj, kar pomeni, da njegov boter ni mogel biti nihče drug kot Benito Mussolini.
Mussolini sicer k njegovemu svetovnemu blišču in vlogi v filmskih antologijah ni ravno mnogo prispeval. Mednarodna slava Cinecittà je sledila sesutju njegovega režima v povojnih desetletjih in času Marshallovega plana s spektakularnimi produkcijami, kot sta Ben Hur s Charltonom Hestonom iz leta 1959, ki si je prislužil rekordnih enajst oskarjev, ali s štirimi ovenčana Kleopatra z Elizabeth Taylor in Richardom Burtonom iz leta 1963, seveda pa tudi serija domačih italijanskih filmov.
Anite Ekberg med urami in urami stanja v vodi pri snemanju Fellinijevega Sladkega življenja iz leta 1960 ni zeblo, Marcello Mastroianni pa je bil hladni vodi kos s pomočjo vodke. Foto promocijsko gradivo
Na tisoče filmskih produkcij
Današnja statistika Cinecittà je več kot 3000 posnetih filmov, med katerimi jih je 90 doseglo vsaj eno nominacijo za oskarje, 47 med njimi pa je pozlačeni kipec atleta tudi dejansko dobilo.
Cinecittà ni bila prvo studijsko prizorišče rojevanja filmskih sličic v Rimu, a so stari filmski studii Cines na ulici Vei, kjer je režiser Enrico Guazzoni leta 1913 na podlagi istoimenskega romana Henryka Sienkiewicza posnel prvo italijansko kolosalno produkcijo Quo vadis in kjer je leta 1930 nastal prvi italijanski zvočni film La canzone dell'amore (Pesem ljubezni) režiserja Gennara Righellija, leta 1935 v požaru zgoreli.
Požar so označili za podtaknjenega, sledila je odločitev o rojstvu novega filmskega mesta na podlagi državnih sredstev in tudi zasebnega kapitala. Temeljni kamen nove Cinecittà, ki jo je projektiral arhitekt Gino Peressutti, so položili 30. januarja 1936, odprtje je sledilo že po petnajstih mesecih. Otvoritveni trak je kajpak prerezal Mussolini, v družbi direktorja državnega propagandnega filmskega inštituta Luce Giacoma Pauluccija di Calbolija.
V letih režima je bila Cinecittà središče Mussolinijeve kinematografije, a so se že pred izbruhom druge svetovne vojne v njenih studiih mojstrili tudi klasiki povojnega neorealizma, denimo Vittorio de Sica, ki je bil v Italiji že v 30. letih slaven tudi kot igralec, ali Roberto Rossellini.
Plakat za film Scipion Afričan: Hanibalov poraz, 1937. Foto: Wikipedia
Spektakularna propaganda
Samega Mussolinija so gotovo navduševali spektakularni prizori iz leta 1937 posnetega filma Scipion Afričan: Hanibalov poraz, pri snemanju katerega je sodelovalo sedem tisoč ljudi, ob teh pa četa slonov. Film je bil spektakularno propaganden, v ozadju te filmske ponovitve druge punske vojne, vključno z za Hanibala in Kartagino usodno bitko pri Zami iz leta 202 pr. n. št., pa je bila seveda fašistična invazija na severu Afrike.
Snemanje filma je duce spremljal, pred kamerami pa so angažirali tudi dejanske fašistične vojake, ki filmske kariere niso mogli nadaljevati. Takoj po nastopu pred kamerami so jih poslali nad republikance v Španijo, film pa je na tedanji peti izdaji beneške filmske Mostre, ki se je prav tako rodila v času fašizma, dosegel osrednjo nagrado, Mussolinijev pokal (predhodnika povojnih zlatih levov) v kategoriji domačih filmov. V njem je kot 17-letni statist nastopil tudi Alberto Sordi.
Med drugo svetovno vojno je Cinecittà postala povsem drugačno prizorišče. Pred padcem režima je bila od leta 1942 koncentracijsko taborišče za vojne ujetnike, sprva okoli 400, leta 1943 pa že okoli 800 (za 31. marec tega leta v njem navajajo 216 Angležev, sedem belih in ločeno 570 temnopoltih Južnoafričanov ter enega belega degaullista), tako da jo najdeš tudi na seznamu fašističnih koncentracijskih taborišč.
Cinecittà je filmski dom mnogim legendam italijanskega filma. Foto: Wikipedia
Po kapitulaciji Italije so Nemci njeno filmsko opremo – za 16 vagonov je je bilo – zasegli in deportirali v Nemčijo ter Salojsko republiko (sedež fašistične kinematografije po kapitulaciji so postali paviljoni Beneškega bienala!). Zavezniki so kompleks Cinecittà bombardirali, po osvoboditvi Rima 5. junija 1944 pa je postala taborišče tisočev in tisočev prebežnikov, Italijanov in drugih, ki so v njej ostali še več let po vojni.
Šele leta 1950 je Giulio Andreotti odredil vnovično ureditev kompleksa za namene ne realnih, ampak zgolj filmskih tragedij, dram in seveda radosti, a lahko še na remaku filma Quo vadis režiserja Mervyna LeRoya z Robertom Taylorjem in Deborah Kerr iz leta 1951, ki je v Cinecittà odprl dobo velikih ameriških produkcij, med statisti spremljaš povojne »stanovalce«.
Ti so lahko končno uporabili glavni vhod v kompleks, ki je bil v fašističnih časih rezerviran za režiserje, igralce, producente in druge vipovce, tehnično osebje in drugi delavci, prevozniki in statisti v filmih pa so morali uporabljati stranske. Ta hierarhija je padla po vojni, ko so stranske vhode postopoma pozaprli, ostal je le osrednji, še danes emblem Cinecittà.
Fenomeni z druge strani Atlantika
Zlata doba z velikimi ameriškimi produkcijami je sledila v 50. in 60. letih, ko so v tradicionalni Rim vstopili fenomeni z druge strani Atlantika: zvezdništvo, partiji, nočni klubi in nadležni fotografi, ki jim je večinoma v Cinecittà posneto Sladko življenje, filmska klasika Federica Fellinija iz leta 1960, ki odraža natanko te spremembe v povojnem življenju, zapustila cehovsko oznako paparacev (v filmu je fotografa s priimkom Paparazzo odigral Walter Santesso).
Za snemanje tega filma so v Cinecittà postavili kar 80 scenografij. Prizor z Anito Ekberg, ki se vzpenja po ozkem stopnišču kupole Sv. Petra, sledi pa ji seveda Marcello Mastroianni, je bil dejansko posnet v kupoli, ki so jo rekonstruirali v Cinecittà, znamenita fontana Trevi pa je bila tudi v filmu prava. Švedinje Ekbergove med urami in urami stanja v vodi med snemanjem ni zeblo, Mastroianni pa se je moral podkrepiti z dodatnimi oblačili pod vrhnjo obleko in s steklenico vodke.
Cinecittà. Foto: Reuters Pictures
Ob Felliniju in Mastroianniju je bila Cinecittà filmski dom mnogim drugim legendam italijanskega filma, kot so Luchino Visconti, Ettore Scola, Sergio Leone, Roberto Benigni, Alberto Sordi, Vittorio de Sica, Gina Lollobrigida, Sofia Loren ali Claudia Cardinale, seveda pa tudi valu dolarjev in gostom iz Hollywooda. Elizabeth Taylor, Kirku Douglasu, Susan Hayward, Robertu Taylorju, Charltonu Hestonu, Francisu Fordu Coppoli, Martinu Scorseseju, Melu Gibsonu, Wesu Andersonu in mnogim drugim.
V Cinecittà so snemali tudi zadnji remake Bena Hura z Jackom Hustonom in Morganom Freemanom, ki je bil premierno prikazan lani, sicer pa je Cinecittà že dolgo tudi prizorišče televizijskih produkcij – tu so, denimo, leta 1991 izpeljali Evrosong, zadnji z ranjko Jugoslavijo in tedaj pevko Bebi Dol, in leta 2000 snemali prvo italijansko različico Velikega brata –, izborov italijanskih misic ali modnih dogodkov. Njen sloves so opredmetili tudi v novem zabaviščnem parku Cinecittà World, ki so ga pred tremi leti odprli južno od Rima.
