Tiskane izdaje
Kako močan, če sploh, je vpliv kritike na potrošnjo kulture, še zlasti, ko govorimo o množični kulturi, kot je film? – Odgovor na to vprašanje je približno tako težak ali celo nemogoč kot odgovor na vprašanje, kaj naredi filmsko uspešnico. Nič čudnega torej, da velja filmska industrija za eno najbolj negotovih in nepredvidljivih na planetu.
Številne študije, ki so na podlagi konkretnih primerov hotele ugotoviti, iz kakšnih sestavin nastajajo filmski hiti – hiti seveda v pomenu blagajniškega izkupička –, so morale skrušeno priznati, da sicer obstaja nekaj osnovnih pravil, a ta še zdaleč ne delujejo samoumevno. Pravzaprav delujejo le naključno. Če je uspeh filma v rokah ustvarjalcev, je usoda filma, ko pride enkrat v kino, v očeh gledalcev. A koliko nanje vpliva kritika?
Nepomemben spor
Časi privilegiranih arbitrarnih kritiških zapisov, objavljenih v dnevnem tisku, za katerega je treba plačati, so preteklost. To ne pomeni, da časopisi in revije, ki dajo kaj nase, ne gojijo več svojih kritiških zvezd, ki prikimavajo ali odkimavajo filmom. Pomeni pa, da imajo v času svetovnega spleta neprimerno večjo konkurenco kot kadarkoli doslej. Ne le to. Svoj prostor in pravico do izražanja mnenja je dobilo tudi občinstvo, ki se lahko iz zgolj potrošnika filma prelevi v njegovega ocenjevalca, pa tudi polemika s kritikovo oceno. Kriteriji kritiških profesionalcev, s katerimi skušajo vzgajati okus občinstva, so tako velikokrat zelo različni od kriterijev občinstva. Filmi, ki jih kritiki navdušeno slavijo, lahko komaj vidijo gledalce, filmi, ki navdušujejo široko in globalno občinstvo, pa so v očeh kritike lahko tudi manj kot nič. Profesionalci v tej konkurenci radi vztrajajo pri implicitni predpostavki, da med strokovno presojo in ljudskim glasom ne more biti pozitivnih povezav.
A ta debata se danes zdi brezplodna in nepomembna. Tisto, kar vse bolj skrbi Hollywood, niso ne kritike kot take ne občinstvo, ki je dobilo prostor za ocenjevanje, ampak ameriški spletni kritiški agregat Rotten Tomatoes, o katerem Hollywood trdi, da ima čedalje večji vpliv na filmski trg.
Zreli in gnili paradižniki
Ustanovljen je bil pred skoraj dvema desetletjema. Čeprav je v vmesnem času dobil močno konkurenco, kot je, denimo, agregat Metacritic, ki je poleg filma in televizije specializiran tudi za ocenjevanje spletnih in video iger, je njegova popularnost vse močnejša. Na lestvici obiskanosti spletnih strani je globalno okoli šeststotega mesta in okoli tristotega v ZDA. Spletno stran, ki si je nadela ime po nekdanji navadi občinstva, da je na oder zmetalo pokvarjeno zelenjavo, če s predstavo ni bilo zadovoljno, mesečno obišče več kot 26 milijonov posameznikov, od tega okoli 12 milijonov v ZDA.
Prvotni namen strani je bil omogočiti uporabnikom dostop do različnih kritik, objavljenih v ameriških medijih, na enem mestu. A niso ostali samo pri tem, pa tudi ne samo pri ameriški kritiki. Od leta 2000 spletna stran v različnih kategorijah sicer brez kakšne ceremonije podeljuje tudi nagrade zlati paradižnik – nominirance in dobitnike objavi na spletni strani.
Agregat ne zbira vseh na spletu dostopnih kritik. Skupina zaposlenih najprej prečeše kritike ocenjevalcev, ki so potrjeno člani filmskih strokovnih združenj, in to so seveda večinoma tisti, ki pišejo za velike medije. Drugi kriterij je, da morajo imeti ocene posameznega kritika določeno število všečkov bralcev. Skupina potem o vsaki oceni, ki nima končne numerične ocene, odloči, ali je pozitivna ali negativna.
Oznako Certified Fresh (potrjeno sveže) prejmejo filmi, ki jih je pozitivno ocenilo 75 ali več odstotkov kritikov, teh pa mora biti najmanj osemdeset, med njimi najmanj pet, ki veljajo za »vodilne«.
Oceno Fresh (sveže), ki jo označuje zrel paradižnik, prejmejo filmi, ki ne ustrezajo kriterijem iz prve kategorije, a jih je kljub temu več kot 60 odstotkov kritikov ocenilo pozitivno.
Oceno Rotten (gnilo), ki jo ponazarja zelena packa, pa prilepijo filmom, ki jih je pozitivno ocenilo manj kot 60 odstotkov upoštevanih kritikov.
Leta 2009 so možnost ocenjevanja in debatiranja o filmih dobili tudi uporabniki agregata, ki glasujejo skupaj z uporabniki ponudnika filmov in televizije Flixster.
Ti ocenjujejo filme na lestvici od nič do deset. Ocena sedem in višja pomeni pozitivno oceno in je na lestvici od ena do pet prevedena kot 3,5. S tem si zasluži risbo zvrhanih kokic, za manj kot to pa prevrnjenih in praznih.
Koga še zanimajo kritike
Trenutno se z najvišjim zaslužkom in najvišjo oceno lahko pohvali Nolanov Dunkirk, ki ga je pozitivno ocenilo kar 93 odstotkov kritikov. Doslej so pregledali 311 ocen, 288 je bilo pozitivnih. Tudi pri občinstvu s 83 odstotki kotira zelo visoko – v tem primeru sta glas ljudstva in kritike uglašena. Med televizijskimi serijami med drugimi dominirata »tretja« sezona Twin Peaksa (95 odstotkov pozitivnih ocen) in sedma sezona Igre prestolov (98 odstotkov). Kaj torej moti Hollywood?
Danes so seveda tudi potrošniki kulture in zabave vsak dan bombardirani s številnimi možnostmi, zato je vprašanje kakovosti in načina selekcije še kako pomembno za uspeh posameznega filma. Če imate valuto, ki vam pove, da se sto kritikov strinja, ali je film dober ali ne, pravzaprav o tem filmu ne potrebujete drugih informacij – tistih, ki so jih v skrbno pripravljenih promocijskih kampanjah doslej pripravljali v studiih. Ali pa informacij, ki vključujejo ogled filma. Ko se danes na spletu pojavi filmski napovednik, se z njim pojavijo tudi mnenja, ali bo film dober ali slab. Nekoč ni bilo tako.
Kar 36 odstotkov ameriških obiskovalcev kina »prebere« spletne kritike, predvsem pa ošvrkne povprečne numerične ocene, še preden gredo v kino. To je kar osem odstotkov več kot pred tremi leti. Skoraj polovica med njimi sodi v za Hollywood zelo pomembne starostne skupine – stari so namreč od 25 do 44 let. Rotten Tomatoes je maja obiskalo 13,6 milijona ameriških uporabnikov, kar je za 32 odstotkov več kot lani, največ doslej, trend pa še naprej raste.
Še pred dobrima dvema desetletjema je bil edini način izvedeti kaj o filmu branje kritik v velikih in vplivnih časopisih in revijah, kot sta denimo New York Times ali New Yorker. Redki so prebrali več kot eno oceno. Danes se vse več potencialnih gledalcev filmov v kinu zadovolji in zanese le še na odstotno številko, ki pove, koliko kritikov je priporočilo film.
Film pokopan,
»To je svet, v katerem živimo,« je za Los Angeles Times malce resignirano komentiral Chris Arson, vodja domače distribucije pri 20th Century Foxu. »Ni več nujno, da si ljudje vzamejo čas za branje celotne kritike. Raje pogledajo na agregatne rezultate.« To morda le ni tako zanemarljivo, saj je včasih težko določiti, ali se je kritik do filma opredelil pozitivno ali ne, kljub temu pa na Rotten Tomatoesu na koncu njegovo stališče prevedejo v numerično oceno. A tudi na to imajo odgovor – kadar med seboj ne dosežejo konsenza, vprašajo kar kritika. Vse več kritikov, ki pod svojimi zapisi filmom ne dajejo zvezdic ali drugih ocen, spletnemu agregatu posreduje odgovor.
Nekateri ocenjevalcem na spletnem agregatu očitajo, da je veliko filmov, rangiranih kot »svežih«, ocenjenih s komaj kakšnim odstotkom več kot 60, pa veljajo za dobre, tisti, ki so označeni za »gnile« in so dosegli komaj kakšen odstotek manj kot 60, pa za slabe. Odstotek ali dva pa sta lahko usodna za uspeh filma. Zato ni redko, da na Rotten Tomatoesu zvonijo telefoni, na liniji pa je predstavnik kakšnega od največjih hollywoodskih studiev, ki uslužbenca prepričuje, da so napačno interpretirali posamezno kritiko ali spregledali oceno, ki je bila njihovemu filmu zelo naklonjena. Niso več osamljeni niti pozivi nekaterih studiev k uvedbi embarga na filmske kritike do končanega prvega tedna kinematografskega predvajanja. Ker tega seveda ni mogoče doseči, razmišljajo celo o odpovedi projekcij za kritike in novinarje.
Od hobija do šova
To je seveda laskavo za podjetje, ki je nastalo kot popoldanski hobi in v devetnajstih letih doživelo številne spremembe lastništva. Lani ga je za neznano ceno kupilo podjetje Fandango, specializirano za prodajo kino vstopnic in zaposlene iz pisarne v zahodnem predelu Los Angelesa preselilo v moderno stavbo na Beverly Hillsu. V nasprotju s pričakovanji je presenetljivo, da ima podjetje le trideset zaposlenih, novi lastnik pa želi blagovno znamko, ki je s svojimi paradižniki in zelenimi packami proti plačilu pristala na straneh številnih ponudnikov plačljive televizije in na straneh trgovcev z vsebinami, kot je iTunes, razvijati naprej. Zadnje tedne se še posebej posvečajo krepitvi svojega šova Your Opinion Sucks (Vaše mnenje smrdi), v katerem soočijo občinstvo, kritike in filmske slavneže. Cilj je pridobiti čim več privržencev, ki se pogosto ne strinjajo s kritiškimi ocenami filmov. »Ustvarjamo pogovore na način, ki je zelo redek. Menimo, da vsi uživajo v pričkanju,« je povedala voditeljica šova Grae Drake.
Med filmskim občinstvom to gotovo drži. In v nasprotju s hladno povprečno oceno, izračunano na podlagi desetine in desetine kritik, to pričkanje zahteva, da kritike, s katerimi se ne strinjamo, prej vsaj preberemo.
Kaj pa kritika?
Hollywood, ki se počuti ogroženega zaradi kritiškega agregata, najbrž pretirava. Filmi, ki zmorejo nagovoriti občinstvo, ga tudi bodo. Hollywood pa ima poleg splošnega trenda upadanja kinematografskega obiska zadnja leta težave prav s kreativnostjo.
Kar zadeva agregat Rotten Tomatoes, je zato morda pomembnejše vprašanje, kaj reduciranje številnih kritik na eno spletno stran in deduciranje njihove vsebine na oceno sveže ali gnilo pomeni za filmsko kulturo in filmsko kritiko. Da bodo kritiki v prihodnje pisali za ducat do dva zaposlenih na tem ali kakšnem drugem spletnem kritiškem agregatu, ki bodo njihovo mnenje pretvarjali v odstotke, ti odstotki pa bodo vse, kar bo zanimalo potencialne filmske gledalce? Kaj pa, če bodo morali nekoč za to, da jih bo Rotten Tomatoes sploh upošteval, še plačati? Počakajmo.
