Tiskane izdaje
Veličastni beli očaki z v jutranji zarji okopanimi rdečimi lici in zelenimi bradami. Idila. Pogled, da ti zauka srce. Pogled, za katerega mnogim Slovencem ni težko vstati sredi noči in s težkim nahrbtnikom cel dan laziti po skalah navkreber. Neokrnjena narava, primarnost, ki vzbuja strahospoštovanje. Spoštovanje. In strah.
Tako imenovana ruralna grozljivka, za katero se je odločil tudi scenarist, režiser in montažer slovenske grozljivke Idile Tomaž Gorkič, ima dolgoletno in bogato tradicijo; ki se pri Teksaškemu pokolu z motorko Tobeja Hooperja in Odrešitvi Johna Boormana v sedemdesetih letih šele dobro začne, nadaljuje pa z milenijskim novim valom eksplicitnega nasilja v Hostlu Elija Rotha in komike v Koči v gozdu Drewja Goddarda.
Vsaj kak element, ki nas utegne spomniti na naštete filme, in še kakšen tarantinovski prijem za povrh, se znajde tudi v naši prvi deklarirani grozljivki. Gre pač za filmski žanr z zakonitostmi, ki jih je treba spoštovati. Najbolj očiten pri ruralni grozljivki je spopad med »dvema svetovoma«, centrom in periferijo, urbanim in ruralnim, severom in jugom, modernostjo in tradicijo, sedanjostjo in preteklostjo – tako rekoč kulturni boj. Ni naključje, da ta podžanr grozljivk velja za enega bolj družbeno in politično kritičnih, saj je v tej izpostavljeni dihotomiji v sedemdesetih letih odseval tudi odnos javnosti do ameriške notranje (boj temnopolte Amerike za državljanske pravice) in zunanje politike (vojna v Vietnamu). Sicer pa je premisa znana; mladi meščani se zavlečejo nekam v naravo, naravnost v neusmiljene kremplje degeneriranih domačinov.
A te dihotomije se Gorkičeva Idila, izdatno zalita s šnopcem, ne drži kot pijanec plota. Marsikje se Gorkič žanra grozljivke loteva z ironijo, ga reže po svoje in žigosa s slovensko patologijo. Za začetek jo dodobra prepoji z alkoholom. Pijejo mestne punce v uvodnem delu filma, pijejo hribovci, pije vsa Slovenija. Bendžo pa kakopak zamenja frajtonerica.
Groza po slovensko
Nadalje slovenska grozljivka ne čaka, da pade noč. Grozote se začnejo dogajati pri belem dnevu. Kmalu po tem, ko se fotograf (Sebasijan Cavazza), dve manekenki (Nina Ivanišin in Nika Rozman) in stilistka (Manca Ogorevc) pripeljejo na omenjeno dih jemajočo, neokrnjeno lokacijo pod vršace, njihov »fotoshooting« zmotita hribovca Francl (Lotos Vincenc Šparovec) in Vintlr (Jurij Drevenšek), ki jima že na izmaličenih obrazih piše, da sta imela težko otroštvo, ki lahko vodi samo v globoko moteno odraslo osebnost. Pravzaprav sta videti kot groteskna lika naše težke ruralne preteklosti. A tudi karikirani, zafnani in zdolgočaseni meščani niso nič boljši. Gorkič ne pozna milosti. Vsi si enako zaslužijo to, kar sledi.
Groteske, komike in referenc na slovensko realijo v Idili torej ne manjka. Ko hribovca po gozdu za žrtvami tekata v svojih irhastih hlačah, se zdi, kot da sta pred desetletji pobegnila iz filma o Kekcu, se vmes zapila in zdaj razgrajata po planinah visokih. Tudi njuno priljubljeno opravilo in vir dohodka - žganjekuha, ki se je lotevata na prav poseben način, je pravi slovenski stereotip. Naj bo Sloven'c še tako zagaman, ampak šnopc zna zvarit' - v tem primeru celo na neverjetno sofisticiran način. Slovenska ruralna grozljivka poleg že uveljevljenih inštrumentov tako vpelje še eno smrtonosno orožje - alkohol.
Z vsemi referencami na dejanskost se grozljivost slovenske grozljivke, ki ne izumlja ničesar novega (in se niti ne trudi za to), izkaže najbolj v vsebini. Pogosto nizkoproračunski žanr grozljivke se mora tako rekoč po pravilu pošteno nasloniti na iznajdljivost in tehnično inovativnost svojih avtorjev. Tako se niti glasba (Davor Herceg) niti fotografija (Nejc Saje) ne predata samoumevnim trikom za doseganje suspenza. Posebno izvirnost je moral izkazati tudi oblikovalec zvoka Sašo Kalan. Medtem ko se je pred kamerami odvijalo prebadanje, razbijanje, klanje in razkosavanje človeških delov telesa, je namreč v zvočnem studiu potekal pravi vegetarijanski masaker. Namesto kosti so se lomile veje, pokale so buče, klale lubenice, brcale vreče krompirja, stiskali paradižniki, da je njihov drob brizgal po sobi in trle so se jajčne lupine.
