Tiskane izdaje
Kaj je bil najhujši del vašega treninga?
To, da sem moral vstati ob petih zjutraj in preteči pet kilometrov. Poleg tega sem v času treninga snemal dva filma, tako da sem treniral poleg snemanja, kar je bilo brutalno. Spremenil sem celoten življenjski slog, hrano. Prelomna točka zame pa je bila, ko sem treniral na Kubi. Tam ni bilo nobenih sodobnih telovadnic, nobenih posebnih tehnik, samo trdo delo v ekstremni vročini. Prvi dan sem treniral dve uri, bilo je čez 30 stopinj, in ko sem prišel domov, sem dobesedno omahnil. Moj sparing partner je bil zelo žilav tip, zdel se mi je dobesedno neprebojen, ampak to je bilo samo zato, ker je bil tako natreniran. To sem odnesel s seboj s Kube: tam nimajo ničesar drugega, razen to, da res res, res trdo trenirajo.
Takrat ste snemali filma Thor: Ragnarök in Temni stolp (The Dark Tower) – kako močno ste morali prepričevati producente, da so vam dovolili trening?
Niso imeli izbire. To sem izbral pred filmoma. Sem pa bil spoštljiv do produkcij, nisem hotel ogroziti snemanja in proračunov s tem, da bi si po neumnem poškodoval obraz, tako da v tem času nisem imel trening dvobojev, ampak sem samo zelo močno treniral.
Kaj pa si je vaša družina mislila o vsem tem? Vas je kdo poskusil ustaviti, češ da počnete prenevarne stvari?
Ja, moja mama ni bila niti najmanj navdušena. Bila je zelo zaskrbljena. Prišla je na enega od dvobojev in bilo je precej grozljivo. Zanjo in za vse, ki so me poznali. Velik del družine in veliko prijateljev je prišlo na moj prvi amaterski dvoboj in niso mogli verjeti, kaj se grem. Veste, star sem 44 let in to je brez dvoma šport mladih in seveda so bili zaskrbljeni. Dvoboj se je končal izenačeno, ampak v tretji rundi sem končal na tleh, kamor me je spravil precej brutalen aperkat. Spomnim se njihovih pogledov, ko sem pristal na tleh. Bilo je boleče. Mama je med rundami, ko je bilo občinstvo precej tiho, glasno govorila: »Spij malo vode! Ne dovoli mu, da te brca v glavo! Zakaj vendar to počneš?! Potrebuješ inhalator za astmo?« Jaz pa sem jo prosil: »Mama, samo tiho bodi. Prosim, bodi tiho.«
Je imel torej trening za vas tudi psihične posledice?
Moj ego je bil brez dvoma zelo, zelo pogosto ranjen, kar je pravzaprav dobro. Ne da imam sicer prav velik ego, ampak vsekakor so me dostikrat namlatili. Treniral sem s tipi, ki so bili precej manjši od mene, pretepli so me tipi, za katere je moj ego mislil, da jih bom zmogel, ampak jih nisem. Res je zanimivo, ko ljudje govorijo »Jaz sem iz tega in tega dela Londona, jaz se znam boriti ...« Ampak veste kaj? Spoznal sem, da če ne treniraš tako, kot sem zdaj treniral jaz: ne boš zdržal več kot dve minuti. To sem doživel tudi sam in res te potolče do obisti. Mislil sem, da sem bolj žilav, kot sem bil.
Vas je kaj skrbelo, kaj bo trening naredil vašemu telesu ali morda to, da boste na koncu že preveč mišičasti?
Ja, ni mi bilo všeč, ko so me tolkli po nosu, spomnim se nekaterih primerov, ko je moj nos dobesedno spremenil obliko po trening dvoboju − in sem si mislil: O, drek. Saj veste, da se preživljam kot igralec, in sem si rekel: To ne bo dobro. Ampak počasi sem postajal ponosen na svoje brazgotine. Kar nekaj brazgotin sem pridelal v tej seriji. Posebej je tu ena na trupu, ki sem jo dobil od brutalne brce. In zdaj, ko jo pogledam, si rečem: Preživel sem. Daje mi občutek, da sem nekaj prestal − saj vem, da je malo čudno ...
Kakšna čustva pa ste imeli v sebi ob zadnjem udarcu na gong v ringu, ko ste končno dosegli svoj cilj?
Oddahnil sem si. To je bilo eno čustvo. Sicer pa sem se počutil kot predator, ko sem sesul svojega nasprotnika in v glavi sem ga dobesedno prepričeval, naj vstane, da bi ga lahko še enkrat zbil na tla. To zveni zelo, zelo temačno, ampak nekako sem čutil, da bi si zaslužil daljši dvoboj, ker sem tako močno treniral - in on pade po minuti in 56 sekundah. Deloma je šlo za adrenalin, deloma pa tudi za množico v Bethnal Greenu. Bila je nora atmosfera. Saj me ne poznajo zares, gledali so igralca, Stringer Bella, Lutherja in mislim, da je bilo mnogo od njih zaskrbljenih, da bom končal na tleh.
Glede na težavnost tega izziva, kako se ta primerja z drugimi izzivi iz vašega življenja?
Nedvomno gre za eno najtežjih stvari, ki sem jih naredil, gre pa za malo drugačno stanje duha kot pri igranju. Recimo Mandela je bil noro naporen film. Beasts of No Nation pa je bil mentalno grozljiv film. Po koncu snemanja sem bil duševno ranjen od tega, kako grozljiv je bil moj lik, in raje bi tolkel po vrečah in se boril v ringu, kot še enkrat snemal to. Mislim pa, da se nič ne more primerjati s tem, kako je biti oče. Ne mislim reči, da je to najtežje delo, je napor, ampak tak, s katerim imaš veselje.
Je kdo, s katerim bi posebej radi še sodelovali?
Z veliko ljudmi, ampak posebej si želim še enkrat delati z Ridleyjem Scottom (z njim je snemal Prometeja, op. p.), res sem užival pri delu z njim, mislim, da je neverjeten režiser. In s Paulom T. Anderseonm. Tudi z Denzelom Washingtonom bi bilo super posneti film. Z njim sem sicer že delal, imel sem majhno vlogo. Rad bi tudi delal z Meryl Streep – to so igralci, ki jih res občudujem. Tu je še cela množica mladih, obetavnih igralcev, ob katerih pomislim, da bi rad delal z njimi, samo ne vprašajte me po imenih, čisto nesposoben sem za imena.
Zdaj ste bili že preprodajalec mamil (Skrivna naveza), detektiv (Luther), predsednik (Mandela: dolga pot do svobode), brutalni komandant otroških vojakov (Beasts of No Nation) in zdaj borec v ringu. Je še kaj, kar lahko poskusite?
Želim si v vesolje.
Samo toliko, da poskusite?
Pravite, če mislim resno glede vesolja? Če bo Discovery plačal pot, potem ja, grem v vesolje.
