Rac - igralska zverina epske moči in lirične občutljivosti

Društvo slovenskih filmskih režiserjev letošnji moški del nagrade bert za življenjsko delo na področju filmske igre podeljuje Radku Poliču.

Objavljeno
25. november 2015 11.54
Ženja Leiler
Ženja Leiler
Z nocojšnjo podelitvijo nagrade Društva­ slovenskih režiserjev, namenjene dosežkom na področju filmske igre, se bo eden najbolj prepoznavnih in priljubljenih slovenskih igralcev letos­ pridružil Ivanki Mežan,­ ki je to mlado nagrado prejela­ spomladi.­ Prva dva berta, podeljujejo ga sezonsko – za igralko spomladi, za igralca ­jeseni – sta lani prejela Štefka Drolc in Miha Baloh.

V Nočnem izletu režiserja Mirka Groblerja, danes sicer scela pozabljeni moralistični drami o »zlati« mladini socializma, je leta 1961 kot najstnik prvič stopil pred filmske kamere. Na odru Študentskega aktualnega gledališča je v sezoni 1964/1965 odigral svojo prvo javno gledališko vlogo kot Young Covey v drami Plug in zvezde irskega dramatika Seana O'Caseyja. Od takrat do danes je nanizal skoraj sto filmskih vlog in skoraj sto gledaliških, za povrhu še skoraj sto radijskih. Takšno igralsko bibliografijo imajo le redki slovenski igralci, če sploh kdo.

Trideseta nagrada

Prav tako številne so bile nagrade, najprej leta 1970 na Borštnikovem srečanju, kjer je pozneje slavil še mnogokrat, tudi kot dobitnik Borštnikovega prstana leta 2002, nazadnje je leta 2007 prejel Prešernovo nagrado.

Kot priljubljenega filmskega igralca sta ga v slovenski ter jugoslovanski prostor katapultirali predvsem vloga Martina Kačurja v Idealistu (1976) režiserja Igorja Pretnarja, filmu, narejenem po isto­imenskem Cankarjevem romanu,­ ter vloga Borisa, enega od petih bratov v leto pozneje posneti komediji Jožeta Bevca To so gadi. Za Martina Kačurja je prejel zlato areno v Pulju, bil je igralec leta na Tednu slovenskega filma v Celju, najboljši igralec na mednarodnem filmskem festivalu v Moskvi in Sopotu ...

A do nagrad je ves čas gojil nekakšen ambivalenten odnos.

Ko je, denimo, prejel Prešernovo nagrado, je dejal, da čuti predvsem »ponižno hvaležnost do staršev, ki so me vselej podpirali na moji poti in opozarjali na veličino slovenskega jezika. In zato občutim ponižno srečo, da se nagrada imenuje prav po geniju slovenske besede.« V enem zadnjih intervjujev – teh namreč, kot pravi, že vsaj sedem let ne daje več –, objavljenem v slovenski izdaji Playboya, pa je o nagradah dejal tole: »To nič ne pomeni, to je pesek v oči. Jaz niti ne vem, koliko nagrad sem dobil. Ampak zaradi nagrad nimam boljše pozicije, nisem nič bolj spoštovan. Nič, nič. Nagrade celo vlečejo za seboj zavist v tej mali družbi. 'Zakaj on, zakaj pa ne jaz?' Nagrade pri nas nimajo teže. Jaz zaradi nagrade ne bom pri filmskih režiserjih bolj spoštovan ali celo, da bi se kdo spomnil: 'Jebemti, vidiš, nanj sem pa čisto pozabil!' In to v tako mali družbi, v kateri se vsi poznamo.« Mimogrede – bert bo njegova trideseta nagrada.

Ne glede na to, da je bil v bivši državi še zlasti kot filmski igralec zelo popularen, je slovenski film po osamosvojitvi dejansko le še redko našel prostor zanj. In če že, so bile to stranske vloge. Tisto, kar sta za njegovo odrsko pot pomenila predvsem režiserja Mile Korun in Dušan Jovanović, je za njegovo filmsko potovanje pomenil Matjaž Klopčič, s katerim je posnel največ filmov, pa seveda Igor Pretnar, deloma Božo Šprajc in Tugo Štiglic, v jugoslovanskem prostoru pa Rajko Grlić. In prav režiserji z območja bivše države so ga v zadnjih letih največkrat povabili k sodelovanju, tako denimo hrvaški režiser Igor Mirković, v čigar filmu Nočne ladje je pred tremi leti zaigral v glavni vlogi ob hrvaški prvakinji Ani Karić. Film bo nocoj na Poličevo željo predvajan pred podelitvijo nagrade v dvorani Slovenske kinoteke.

V Hollywoodu pišejo scenarije »na hrbet«

Med takrat mlajšimi slovenskimi režiserji, ki so ga, v stranskih vlogah, angažirali pri igranih celovečernih filmih po letu 1990, so bili le Miran Zupanič, Vinci Vogue Anžlovar, Sašo Podgoršek in Andrej Košak. Za Playboy je to dejstvo komentiral z nekaj grenkobe: »Se pravi, da od svojih najlepših let, od svojega 50. leta – tako imenovana medena leta, to so najlepša leta za igralca, od 50. do 60. – nimam nič.« Tudi o slovenskih filmskih režiserjih tega časa, z delno izjemo Jana Cvitkoviča, ni imel ravno najlepšega mnenja: »Ne vem, kaj gleda ta generacija režiserjev. Ker če bi kaj gledala, bi se naučila tako, kot sem se sam naučil. Moja najlepša leta so šla hudiču v rit.« In medtem ko v Holly­woodu njegovi generaciji še vedno pišejo scenarije »na hrbet«, pri nas v vsej zgodovini ni bil spisan niti »en tak scenarij, razen tistega za Idealista, ko je prišel režiser k meni in rekel, da hoče mesec dni preživeti z menoj, da me bo spoznal, ker bom igral glavno vlogo. To mi je rekel in je z menoj preživel en mesec.«

Za bolj uravnoteženo tehtnico je tu treba dodati, da je pri njem niso odnesli bistveno bolje niti gledališki režiserji: »O režiserjih zmeraj pravim, da so prometniki, in obstajajo taki, ki so kot policaji, urejajo promet na odru. So pa prometniki, ki imajo svoj etični kodeks, filozofijo v življenju, in ti pomagajo. Pri nas je spet obratno. /.../ Pri nas, na fasadi ljubljanske Drame, visi slika dramatika, naslov in režiser. Konec. Igralca ni.«

No, roko na srce, tudi mediji je nismo odnesli najbolje: »Igralec v rumenem tisku ne obstaja, tudi v resnem ne; čeprav, a sploh še imamo resen tisk? Fotografije s predstave so tako imenovani totali, da sploh ne spoznaš, kdo je gor. Že na tretji, četrti strani v Dnevniku ali Delu so pa poslovne strani, na katerih so čez polovico strani fotografije tega ali onega direktorja.« In za dobro mero Poličeve iskrene neposrednosti še o igralcih, med katerimi »imaš velike butlje, nepismene ljudi, take, ki v življenju ne preberejo nobene knjige razen tistih črk, ki jih dobijo«. Radko Polič pač nikoli ni slovel po previdni in nikomur-se-ne-zameri diplomaciji.

Poklic, ki te zahteva celega

Označili so ga za muhasto in kapriciozno igralsko zverino epskega zamaha, za trmastega upornika, polnega jeze in svojeglavosti, pa tudi lirične krhkosti in očarljive rahločutnosti – vse to je prevevalo njegove vloge, kot preveva njegovo zasebno življenje, o katerem je večkrat izjavil, da ga nima, da je uničeno. »To je dodaten razlog, zakaj sovražim ta poklic.« Poklic, ki te »zahteva celega. Ne daje ti možnosti, da bi se sprostil celo takrat, ko si prost, na počitnicah, ne da ti dihati.« Življenje, ki se ves čas razgalja pred drugimi.

Polič dobiva priznanje filmskih režiserjev v letu, ko so na slovensko filmsko prizorišče treščili neznan režiser, neznan producent in skorajda brezproračunski film Psi brezčasja, narejen po romanu in scenariju Zorana Benčiča. V njem Polič igra vlogo bogatega in neskrupuloznega lokalnega veljaka Kovača, st., predstavnika korumpirane družbene elite, ki ne pomišlja glede sredstev, ko želi zadostiti svojim interesom. Za ta film je, podobno kot igralca Niko Goršič in Ivo Barišič, po besedah mladega režiserja filma Mateja Nahtigala zastavil svoja ime in ugled, saj se je podal v scela gverilski projekt, pri tem pa zaupal ljudem, ki tako rekoč niso imeli nobenih referenc. To najbrž zmorejo samo ljudje močne samozavesti in samospoštovanja, pa tudi spoštovanja drugih.

O Poličevi predvsem igri je veliko najrazličnejših zapisov. Pa spet, kar sicer velja za igralce nasploh, malo celovitega pisanja. Naj zato za konec citiram nekdanjega kolega Blaža Lukana, ki je ob uprizoritvi Kralja Leara Šerbedžijevega gledališča Ulysses na Brionih leta 2001 med drugim o Poličevi uprizoritvi Norca zapisal tole: »Račeva igra je sodobna, čeprav s seboj prinaša tudi specifično tradicijo, jedko distancirana, čeprav hkrati tudi pripadna (za vlogo bi – tako se zdi – dal celo življenje); čeprav pa iz nje, ko pride čas za to (in vemo, da Norec odide iz igre kar tako, brez razloga in brez poslednjega sporočila), odkoraka povsem naravno, tja, kjer je nemara njegov edini pravi prostor, med občinstvo in njegov 'realni' čas.« Temu bi bilo težko kaj dodati.