Tiskane izdaje
Četrti in, upajmo, poslednji del franšize Igre lakote odgovori na vprašanje, kakšen naj bi bil iztek nekega vsesplošnega družbenega upora. Film, postavljen v distopični svet prihodnosti, tudi kaže, kje so meje sodobnega Hollywooda.
Spomnimo, da je popularna zgodba filma nastala po knjižni trilogiji Suzanne Collins. V njenem središču je Katniss Everdeen (Jennifer Lawrence), ki se mora po žrebu udeležiti letnih iger, ki jih prirejajo v Panemu, nekakšnih ZDA prihodnosti. Na igrah se spopadajo ljudje iz različnih okrožjih, ki so strogo hierarhično ločena. Predsednik Panema Coriolanus Snow (Donald Sutherland), stacioniran v bogataškem elitističnem prvem okrožju Capitola pa si igre zamisli kot boj na življenje in smrt, ki jo kot resničnostno oddajo snema televizija za naslado prebivalcev Panema. V tem seveda ne gre spregledati kritike povampirjenih medijev in televizij, ki jih nič ne moti, če se za dramatični spektakel preliva kri.
Kakorkoli, Katniss zmaga na igrah, v filmskih nadaljevanjih pa naposled uspe zanetiti vsesplošni upor v Panemu. Ob tem sledimo tudi njeni zgodbi, predvsem njeni razcepljenosti med dva moška: en je njen partner v igrah Peeta, drug pa prijatelj iz otroštva Gale.
Finalni del zgodbe, ki tematizira upor ponižanih in razžaljenih proti Capitolu, so v Hollywoodu, kot je v navadi že vsaj od Hobita, razdelili na dva dela. Razlog ni vsebinske narave, saj se oba dela konca vlečeta zaradi očitnega pomanjkanja materiala, pač pa je razlog v dobičku. Franšiza Igre lakote je namreč kot celota po vsem svetu prinesla okoli 3 milijarde dolarjev zaslužka, kar jo umešča med najbolj uspešne v tem stoletju. Tudi glavni igralki Jennifer Lawrence je nastop v filmu močno dvignil ceno: v letu 2015 je z 52 milijoni dolarjev zaslužka najbolje plačana igralka v Hollywoodu.
Boj za svobodo
V drugem delu konca s podnaslovom naslovom Upor: 2. del se torej vsa okrožja združijo proti vladajočemu Capitolu. V filmu tako spremljamo Katniss, ki namerava predsednika Snowa usmrtiti, saj je – če nič drugega – v prejšnjem delu ugrabil njenega ljubljenega Peeta in ga toliko časa psihološko mučil, da je ta v psihotičnem deliriju skoraj usmrtil Katniss. Tako spremljamo enoto osmih vojakov, ki naj bi Katniss pomagali pri tej nalogi, njihovo naprezanje pa snema filmska oziroma propagandistična skupina – saj se vojne dobiva s pomočjo medijev, torej z ustrezno reprezentacijo boja in upodobitvijo pravega junaka, ki je Katniss.
Cilj posebne enote je še toliko bolj odmaknjen, ker je celoten Capitol posejan z raznoraznimi smrtonosnimi pastmi po vzoru arene, kjer so se dogajale Igre lakote, tako da večina Katnissinega spremstva na poti do cilja umre. Druga linija v filmu je politične narave. Predsednica uničenega 13. okrožja Alma Coin (Julianne Moore) namreč vodi upor. Prvo vprašanje zanjo je, kako zmagati – tu se posluži umazanega trika po vzoru najbolj trdih diktatorjev: nad otroke prebivalcev Capitola vrže bombe, a napad uprizori kot panični in nori izbruh samega Snowa, da bi prebivalce Capitola hitreje pridobila na svojo stran. To ji tudi uspe in Snowove vladavine je konec, ko se upornikom pridružijo tudi njegovi nekdanji podporniki. Drugo vprašanje za Coinovo je bolj zanimivo, namreč, kaj sledi po revoluciji.
Nič dobrega, bi lahko rekli, saj se Coinova po zmagi nad Snowom samookliče za predsednico Panema, prve svobodne volitve pa za nedoločen čas odloži. Katniss, ki dojame, da jo je nova predsednica ves čas zlorabljala za svoje umazane politične namene tako na koncu poskrbi za zanimiv obrat, njegov rezultat pa je, da v »osvobojenem« Panamu zmagajo demokratične sile.
O čem govori konec
Tudi v tem filmu je očitno, da so morali minutažo zapolniti s prizori, ki z razvojem pripovedne linije nimajo nič in so tam predvsem zaradi šopirjenja s specialnimi efekti. Pa tudi ti niso zares posrečeni, ker pri gledalcu ne dosežejo pravega učinka napetosti ali fascinacije. Predvsem pa je problematičen zaključek zgodbe. Če je v prvem delu Iger lakot iz leta 2012 lepo korespondiral s tedanjim gibanjem Occupy in celo arabsko pomladjo predvsem s tezo o izkoriščevalskem ozkem sloju bogataške elite proti večini revežev, je z zadnjim pokazal, da v resnici nima politične vizije. Ni jasno, kakšna oblast je sploh vladala Panamu, v čem je tičalo jedro izkoriščanja in kaj ga je gnalo: norost predsednika ali neke vrste rasizem ali goli pohlep?
Tako tudi rešitev z demokratičnimi volitvami izzveni kot abstraktno mašilo za pomanjkanje prave politične vsebine. Prav v tem morda ta film in franšiza najbolj razočarata: niti v redu fikcije naposled ni mogoče preveriti delovanja kakršnekoli politične alterantive.
Zato se ponuja drugo razumevanje filma, da so namreč Igre lakote v resnici zgodba o dekletu, ki se ne zna odločiti med dvema fantoma. Ves revolt v državi je tu le zato, da bi Katniss lažje izbrala pravega snubca. A tudi ta ljubezenska zgodba razvodeni predvsem zaradi razkosanja finala na dva dela in je gledalec do usode srca glavne junakinje pravzaprav ravnodušen. Srečen konec nas tako lahko razveseli le zato, ker je franšize z njim konec, čeprav vselej obstaja nevarnost, da bo podjetni Hollywood s kakšnim prequelom (predhodnikom zgodbe) vendarle poskusil iztisniti še kakšen dodatni dolar.
