Tiskane izdaje
Komični triler Super Ranga je aprila nastajal na petih slovenskih lokacijah – v Ljubljani, na Bledu, Krvavcu, v Celju in Piranu, kjer so posneli dve pesmi, ki sta sestavni del filma, zmes trilerja in komedije. V glavni vlogi nastopa Upenda Kumar, ki, pojasnjuje Karlovškova, velja za superzvezdnika, je tudi producent, scenarist in pevec, režiser je Sadhu Kohila, eden najbolje plačanih režiserjev in hkrati igralec. Ob uveljavljenem Kumarju vzhaja zvezda mlade in seveda lepe indijske igralke Khriti Kharbanda. Film Super Ranga je remake uspešnice Kick, njeno hindi različico pa je prav letos posnel tudi indijski zvezdnik Salman Khan.
Kako je indijska filmska industrija odkrila Slovenijo in kako ste vi odkrili Indijo?
Poleti leta 2012 sem na povabilo častnega konzula Republike Slovenije v Čenaju, gospoda Amita Goela, odpotovala v Indijo, da bi tam promovirala našo državo.
Na sestanku z odgovornim urednikom časopisa The Times of India, Sunilom Nairom, sva se pogovarjala o objavi krajšega prispevka o Sloveniji in predlagal mi je, da bi se sestala z Nataradžanom Ramakrišnanom, predsednikom Travel Masters India Corporation (TMIC), ki po vsem svetu išče lepe kraje za snemanje indijskih filmov. Z gospodom sva se dobila in kmalu po moji vrnitvi domov je napovedal, da bo prišel pogledat in potrdit lokacije za snemanje filma Najak. Tako je avgusta 2012 v Slovenijo pripotovala 45-članska ekipa. Tu so posneli eno pesem, ki je bila sestavni del filma, v katerem sta zaigrala dva mlada in že zelo slavna igralca. Najak pomeni Vodja, gre pa za klasični indijski film z veliko akcije, romantike, plesa in humorja ter dobre glasbe. Glavni igralec Ram Čaran je zveneče ime indijske filmske produkcije, lepo kariero si gradi tudi igralka Kajol Agarval. Že prvi indijski film, posnet v Sloveniji, je k nam pripeljal zelo znana imena.
Kakšna je bila vaša vloga pri tokratnem snemanju?
Pri snemanju vseh filmov je moja vloga enaka: glede na želje snemalne ekipe predlagam lokacije in poskrbim za vso logistiko in organizacijo snemanja. Od tistega trenutka, ko priletijo na letališče, skrbim za njihovo bivanje v Sloveniji, uredim vsa potrebna dovoljenja za delo ter kot t. i. line producentka oz. koordinatorka snemanja skrbim, skupaj s svojo ekipo seveda, da snemanje poteka tekoče in da je na voljo vse, kar potrebujejo, od opreme do asistentov ter statistov ali plesalcev. Poskrbimo za vsa dovoljenja za lokacije in za to, da vse pustimo za seboj tako, kot je bilo pred našim prihodom. To je v grobem opis najpomembnejših stvari, potem pa se še vsako minuto zgodi kaj novega, kar rešujemo sproti in naredi snemanje najbolj stresno.
Zadnji film je nastajal na klasičnih turističnih točkah. Kako izbirate lokacije?
Lokacije so odvisne od želja glavnega koreografa, ki pove, kje bomo snemali določeno pesem, včasih ima glavno besedo direktor fotografije. Koreograf išče predvsem detajle, direktor fotografije pa bogate kadre, kot na primer na Bledu, kjer igralca plešeta, v ozadju pa je Blejsko jezero, otok, grad in planine, pokrite s snegom, in seveda modro nebo. Običajno so turistične točke najlepše, indijski filmski ustvarjalci pa iščejo tudi lepote narave, zato nas pot vedno pripelje na Bled, v Piran, Bohinj, v Ljubljano in na celjski Stari grad. Opažam pa, da različne ekipe na istih lokacijah posnamejo čisto drugačne kadre, iz popolnoma drugega zornega kota. Kar se nekomu zdi lepo, drugega sploh ne zanima. Vsi pa najdejo kadre, ki so lepi, slikoviti, očarljivi.
Pravijo mi, da so tu nebesa, in skoraj ne morejo verjeti, da obstaja dežela, ki je tako majhna in tako raznolika. Po njihovih merilih ni tu nobene gneče, temperature so znosne, zrak čist. Pravijo, da so zaradi tega na filmu še lepši. Seveda je naša največja prednost, da so lahko en dan na Krvavcu in snemajo sneg, tako je bilo letos aprila, naslednji dan pa delajo v toplem in sončnem Piranu. Razširil se je tudi glas, da zanje odlično poskrbimo in da jim omogočimo hitro in tekoče delo. Nikjer na svetu nimajo takšnih razmer za delo kot tu, ko lahko v nekaj dnevih snemajo na tako različnih lokacijah.
Spoznali ste že nekaj indijskih zvezdnikov, je njihov svet mogoče primerjati s Hollywoodom?
Prav gotovo. V Indiji so glavni igralci veliko bolj slavni in oboževani kot igralke in se lahko popolnoma enakovredno kosajo s hollywoodskimi zvezdniki. Mislim pa, da take evforije, kot jo doživljajo v Indiji, njihovi ameriški kolegi ne poznajo. Vsi igralci, ki so snemali v Sloveniji, so v Indiji superzvezde. Akineni Nagardžuna, ki je bil tu lani, je pripotoval skupaj z ženo Amalo, prav tako igralko. Bil je zelo nezahteven, preprost in zelo delaven. Ko sem ga po snemanju obiskala v Hjderabadu, sem obnemela, ko sem videla, kakšne studie ima v lasti, velike kot naša večja mesta, v njih pa vse poletje snemajo vsi zvezdniki iz Mumbaja, ker je tam deževna doba in je nemogoče karkoli delati na prostem. Poleg studiev Anapurna je tudi lastnik filmske in medijske akademije in številnih restavracij, ukvarja se z distribucijo filmov. Prav presenetljivo. V ekipi so mi povedali, da se filmski ustvarjalci radi vračajo v Evropo na snemanje tudi zato, ker priljubljeni igralci na indijskih ulicah pravzaprav ne morejo delati, saj se takoj zberejo oboževalci. Filmski zvezdniki imajo v Indiji prej status božanstva kot zgolj zvezdnikov.
S čim se še ukvarjate v vašem podjetju, verjetno imate tudi nekaj predindijske zgodovine?
Podjetje sem ustanovila pred osmimi leti, na začetku sem se ukvarjala z organizacijo manjših dogodkov in prireditev, moj prvi projekt je bila dobrodelna fotografska dražba za podjetje Fujifilm Slovenija. Sodelovala sem tudi z občinskimi upravami v okolici Ljubljane na področju odnosov z javnostjo in pri organizaciji dogodkov ter vrsto let z lokalnimi časopisi. Med zelo uspešnimi projekti bi omenila večletno sodelovanje s simpatično kaligrafinjo Katarino Rojc, s katero sva promovirali kaligrafijo in lepote slovenskega ornamenta, ki ga je preučeval Jože Karlovšek. Še vedno sodelujemo s skupino Eroika, ki je daleč najbolj uspešna glasbena zasedba v Sloveniji, skupaj pripravljamo koncerte po Sloveniji. Ponosna sem tudi na sodelovanje z glasbenimi legendami iz ZDA, ki so bili spremljevalna skupina Elvisa Presleyja – TCB band, pa na dva koncerta z enim največjih glasbenikov jazz in carnatic glasbe na svetu, kitaristom Prasanno, ki prihaja iz Indije, živi v New Yorku, uvrščajo pa ga med bolj kreativne glasbenike na svetu.
Kako vam je ostalo v spominu prvo sodelovanje z Indijci?
V času snemanja se sploh nisem zavedala, kako zelo znani so v Indiji skoraj vsi iz ekipe, z njihovim koordinatorjem gospodom Nataradžanom na čelu. Nikoli si nisem mislila, kam me bo pot ponesla, nikoli nisem imela stika s filmom, o Bollywoodu sem vedela samo to, da gre za veliko filmsko produkcijo. Šele ko sem začela preučevati vse skupaj, Bollywood, Indijo, sem se počasi zavedela, kako veliko je vse skupaj. Indija z 1,2 milijarde prebivalcev in njena filmska produkcija, ki je večja kot Hollywood in evropska filmska produkcija skupaj – res mi je jemalo sapo.
Zelo veliko časa sem vložila tudi v razumevanje Indijcev, pa ne mislim jezikovno, ampak veliko širše, razumevanje njihovega načina razmišljanja, ki je popolnoma drugačen od našega. Čeprav je Indija velikanska, imam že odlično mrežo poslovnih partnerjev, prijateljev in ljudi, ki mi pomagajo, da lahko uresničimo take projekte. V Indiji sem obiskala vse največje produkcijske hi??e in producente v Mumbaju, Čenaju in Hjderabadu, z njimi sem ves čas v stiku in jih vabim, naj pridejo v Slovenijo posnet del svojih filmov.
Najbrž indijska ekipa ni dovolj številčna, da bi lahko vse delo opravila sama. Kaj prispevamo Slovenci?
Če je v Sloveniji manjša ekipa iz Indije, šteje do 25 ljudi, v naši pa je do deset ljudi. Če potrebujemo še plesalce, se ta številka giblje okrog 30. Slovenska ekipa poskrbi za organizacijo snemanja; v njej so asistent za lokacije, asistent glavnemu snemalcu, asistent luči, asistenta pri snemalni roki, asistent line producenta in producenta, vozniki, asistenti za catering. Za vse drugo poskrbi indijska ekipa, v kateri so direktor fotografije, koreograf, dva asistenta koreografa, producent, direktor fotografije, asistenti kamere, asistenti snemalne roke, frizer, kostumograf, asistent igralca in igralke, dva vizažista, sorodniki igralke, včasih tudi soproge igralcev, koordinator ekipe …
Koliko takšna snemanja pripomorejo k prepoznavnosti Slovenije? Imate kakšen konkreten odziv?
Lahko bi rekla, da kar skačem od veselja. Ko sem lani obiskala ekipo na snemanju še zadnjih kadrov filma, ki je nastajal tudi pri nas, so mi v studiu pokazali že zmontirane posnetke iz Slovenije. Bil je neverjeten občutek, ko sem sredi Indije gledala prečudovite kadre z Bleda, iz Bohinja, Ljubljane in s celjskega gradu. Kar solze so mi stopile v oči. Sledimo vsem objavam v indijskih medijih, ki častijo lepote Slovenije, in zdaj jih je res že veliko. Pred kratkim je največja tiskovna agencija v Aziji objavila članek o naših lepotah, ki so ga povzeli številni mediji. Ravno včeraj pa sem prvič dobila povpraševanje velike produkcijske hiše, ki želi snemati pri nas. Nisem mogla verjeti, da so sami izrazili to željo. Doslej so iskali lokacije na primer v Švici ali Španiji, pa smo jih navdušili, da so prišli k nam. To, da producenti že sami zaznavajo Slovenijo kot lokacijo, je več kot odličen rezultat našega dela. Imamo tudi konkreten podatek konzulata v New Delhiju, da se je zanimanje za Slovenijo, odkar smo začeli tu snemati filme, izredno povečalo.
