Tiskane izdaje
O slovenskem celovečernem filmu se zdi, da manj ko ima javnih sredstev, boljši je in več ga je. To ni cinizem. Še zlasti, ker je dovolj cinizma že v višini sredstev, ki jih država namenja za področje domače kinematografije, in prav nič ne kaže, da se bodo te razmere kmalu spremenile na boljše. A dejstvo je – to zadnja leta kaže tudi Festival slovenskega filma –, da pri nas nastane vse več filmov. Kvantiteta pa ima to dobro lastnost, da prinese tudi kvaliteto.
Letos smo v Portorožu videli šestnajst celovečercev, od tega enajst igranih. Deset jih je nastalo v večinski slovenski produkciji, osem jih je podprl Slovenski filmski center (SFC), enega RTV Slovenija. Pri nastanku vseh celovečercev je sodelovalo enajst producentov. Ta gola statistika je za tako majhno kinematografijo več kot spodbudna. Manj spodbudno pa je, da so filmi produkcijsko čedalje skromnejši.
Na prvi pogled to ne velja za pri gledalcih letos najuspešnejši slovenski film Košarkar naj bo. Scenarij je po lastni literarni mladinski uspešnici napisal Primož Suhodolčan, režiral ga je Boris Petkovič. V štirinajstih tednih je film pravljične podobe in preproste, a srčne zgodbe, videlo več kot 65.000 gledalcev. S tem je postal letos najbolj gledani slovenski film in tudi eden najbolj gledanih filmov v domačih kinematografih sploh. In njegovega predvajanja še ni konec.
Drugi, ki bi se zaradi komunikativnosti pa tudi tematike – v središče postavi pripadnika izginjajočega srednjega razreda, ki se znajde pred skušnjavo »uspeha«, za katerega bo moral izrazito predrugačiti svoj moralni kredo – lahko približal tej številki, je film Slovenija, Avstralija in jutri ves svet Marka Naberšnika, ki je šele začel nabirati gledalce. Trenutno jih ima slabih 4000. Naberšnik je sicer s Petelinjim zajtrkom na tretjem mestu najbolj gledanih slovenskih filmov po osamosvojitvi.
V kinu sta trenutno še dva slovenska filma. Prebujanja, celovečerni igrani prvenec Petra Bratuše, urbana drama o treh parih na začetku srednjih let, ki je nastal s pomočjo RTV Slovenija in bo glede na trend nabral nekaj več kot 10.000 gledalcev, in Ivan Janeza Burgerja, ki je med drugimi nagradami letos prejel vesno za najboljši igrani celovečerec. Po štirih tednih predvajanja je presegel številko 3000. Za najboljši letošnji slovenski igrani celovečerec relativno malo.
Ivan, ki postavi v središče intimno zgodbo o mladi, preprosti, osamljeni in v rejniškem otroštvu poškodovani ženski (izjemna Maruša Majer), ki se z novorojenčkom znajde sredi brutalnega sveta, je film, ki se ga ne bi sramovala nobena evropska kinematografija. Povedano drugače: če bi ga posneli v kateri od filmsko dominantnejših držav, bi se znašel v tekmovalnem sporedu enega od treh najmočnejših evropskih festivalov – Cannesu, Berlinu ali Benetkah, Maruša Majer pa bi že lahko izbirala svoje prihodnje filmske vloge. A zdi se, da nimamo pravega odgovora na vprašanje, kako takšne filme spraviti do tja. To seveda ne zahteva samo lobiranja, ampak tudi denar ter kontinuiran nabor filmov, ki s tematiko in filmskim jezikom izstopajo iz povprečja.
Med takšnimi so bili letos tudi nekateri dokumentarci, denimo Družina Roka Bička, prejemnica nagrade za najboljši celovečerec v Portorožu. Še zlasti pa bravura Playing Men Matjaža Ivanišina, vesna za najboljši dokumentarec, v katerem režiser med snemanjem dokumentarca o moških in bizarnih igrah, v katerih tekmujejo, pade v depresijo.
Ta duhoviti in scela nepredvidljivi film, ki z lucidno avtoironijo pogleda na umetniško ustvarjanje in njegov smisel, je gotovo eden izmed biserov letošnjega leta. Ivanišin je za film Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba, dokumentarec o nastajanju predstave Boris, Milena Rac, s sorežiserjem Rajkom Grlićem letos prejel še vesno za posebne dosežke. Gre za enega najizvirnejših avtorjev sodobnega slovenskega filma.
Pod črto: domača filmska letina kaže na ustvarjalno močno kinematografijo in že nekajletno kontinuiteto, ki vsako leto prinese nekaj presežkov. Zdaj jih je treba »samo« še spraviti v širšo zavest evropske filmske javnosti.
Ženska moč in švedska inteligenca
Najodmevnejši film leta so letos uprizorili v Timesu in New Yorkerju. Dolgoletnemu molku žensk in moških, žrtev spolnega nadlegovanja in zlorab v tovarni sanj, so dali močen glas in ga podprli. Ne, da tega glasu v preteklosti ni bilo, le slišati ga dolga desetletja ni hotel nihče.
Najbrž ni veliko dvoma o tem, da bodo grehi producenta Harveyja Weinsteina in za njim številnih drugih moških, ki so v Hollywoodu zlorabljali svojo moč, med njimi oskarjevec Kevin Spacey, v bližnji prihodnosti doživeli filmske upodobitve. Hollywood je vedno znal dobro unovčiti svoje škandale. Vprašanje je le, ali bo z moraličnim prstom tako odločno, kot zdaj radira grešnike iz preteklih in prihodnjih filmskih projektov, požugal tudi samemu sebi.
Pravne, etične in profesionalne posledice letošnjih razkritij bodo namreč pomembno vplivale na prihodnjo podobo hollywoodskega filma. Le majhen namig: zaradi svojega odnosa do žensk se je moral zagovarjati tudi Denis Villeneuve, režiser letos najbolj pričakovanega filma Iztrebljevalec 2049. Kritiki so nadaljevanju kultne klasike Ridleyja Scotta namreč očitali ne ravno ženstvene ženske like. »Film je ogledalo družbe. In Iztrebljevalec 2049 ni film, ki govori o prihodnosti, ampak o sedanjosti. Žal mi je, ampak svet ni prijazen do žensk,« se je odzval Villeneuve, ki je v kar šestih od svojih devetih filmov postavil v osrčje lik močne in iz povprečja izstopajoče ženske.
Medtem ko ameriško filmsko akademijo še čaka odločitev o najboljših filmih letošnjega leta, zelo visoko pa kotira evropsko-ameriška koprodukcija Pokliči me po svojem imenu italijanskega režiserja Luca Guadagnina (na rednem sporedu pri nas bo februarja), je evropski film leta že nekaj časa znan. Kvadratu švedskega režiserja Rubena Östlunda je evropska filmska akademija dodelila kar šest nagrad - za najboljši film, režijo, scenarij, komedijo, glavno moško vlogo in scenografijo. S tem je za en kipec prehitel lanskega ljubljenca kritike, film Toni Erdmann Maren Ade.
Kvadrat je dejansko eden najmarkantnejših ali kar najmarkantnejši evropski film leta, ki s tematsko kompleksnostjo in minimalistično situacijsko komiko angažira gledalca na številnih ravneh. Östlund začne film kot parodijo sodobne konceptualne umetnosti, naj so to bleferski kustosi, »vsebina« te »umetnosti« ali agresivna infantilnost piarovske »kreative«.
A to je le ekspozicija, na kateri obdela izjemno paleto relevantnih tem sodobne evropske družbe - od socialne razslojenosti, samozadostnosti ekonomske elite, priseljencev, medsebojnega nezaupanja in pomanjkanja solidarnosti, vprašanj o odgovornosti do moralne družbene kondicije, absurdnih posledic politične korektnosti ter svobode govora. Östlund ne ponuja instant in hitrih odgovorov. Mojster človeške psihologije (Višja sila) servira gledalcu predvsem filmsko uživaški in psihološko izbrušen vpogled v drobovje človeških eksistencialnih dram.
Filmska industrija, ki jo seveda poganja dobiček, si utegne zapomniti leto tudi po tem, da je Dunkirk, ameriško-evropska koprodukcija v režiji Christopherja Nolana, prinesel v blagajno 525 milijonov dolarjev, s čimer je postal najdonosnejši film vseh časov, ki govori o drugi svetovni vojni. Pa tudi film, ki je sprl francoske in angleške kritike ...
