Iz Vikenda: Lars von Trier do vratu 
v dreku – pred vsem svetom

»Če sem s svojo izjavo koga prizadel, se globoko opravičujem. Nisem niti antisemit, nimam rasističnih predsodkov in nisem nacist. Ne strinjam se s tem, kar je naredil Hitler, ne podpiram niti njegovih idej niti del,« je na samem začetku našega pogovora pojasnil Lars von Trier, kar je storil že približno stotič v dveh dneh, ko je po lastnih slikovitih besedah »čistil svoj drek« oziroma pojasnjeval in se opravičeval za svoje izjave na 64. festivalu v Cannesu.

Čeprav je bil razlog za pogovor njegov novi film Melanholija, ki je pravzaprav res dober izdelek, je bil ta potisnjen v drugi plan. Danski filmar, ki s svojimi filmi pogosto dviguje prah, je tokrat dvignil še več prahu s svojimi besedami o simpatiziranju s Hitlerjem. In dosegel, da so ga dobesedno izgnali iz Cannesa. Naš pogovor je potekal v hotelu v mestu Les Mougins, od Cannesa oddaljenem kakih 20 kilometrov. Čeprav je bilo vreme krasno in okolje idilično, Lars ni bil niti dobre volje niti sproščen.

Je bil odziv tako šokanten, ker smo v Franciji, kjer Hitler in nacizem zbujata še posebej negativna čustva?

Mogoče. Ne vem. Verjetno ja. Izpadlo je strašno neumno, ker sem govoril angleško, v danščini bi povedal veliko bolj jasno in ljudje bi razumeli odtenke v izražanju. Edino, kar sem res rekel, je, da sem v interpretaciji Hit­lerja, kot ga je upodobil Bruno Ganz, končno videl človeka in ne samo zver. Rekel sem samo to in nič drugega. Zanimivo mi je, da je v vsakem človeku tudi malo nacista in da je bilo tudi v Hitlerju malo človeka, to je bil moj namen, seveda izpadel pa sem kot totalni bebec, naivnež, bedak, popljuval sem lastno skledo!

Če bi enako rekli za Stalina ali Mao Cetunga – bi bilo kaj drugače?

Hitler je očitno še posebej občutljiva kategorija, kar je razumljivo. To, kar sem storil, je bila izredna neumnost, to sem ponovil že stokrat, ampak skrbi me, ker prepovedujejo govoriti o stvareh. Bil sem zelo dobro razpoložen, lotil sem se nekaj povedati, imel sem misel, potem pa sem se izgubil, šel predaleč, se do vratu pogreznil v lasten drek – in to pred vsem svetom! V takem neposrednem pogovoru z mediji imam vsaj možnost pojasniti, kaj sem mislil reči in kako se počutim, kar je ogromna razlika.

Mislite, da se boste še kdaj vrnili v Cannes? Zdaj ste uradno persona non grata, nezaželena oseba torej …

Bomo videli, ne vem. Kolikor vem, imam še vedno dva dobra prijatelja v vrhu festivala, Gilla Jacoba in Thierryja Fremauxa, ki sta pametna moža in ju spoštujem, no, vsaj upam, da sta še vedno moja prijatelja. Sicer pa obstaja svet direktorjev, ki bodo odločali o vsem, bomo videli …

Vi sami pa se želite vrniti v Cannes?

Ne vem, kaj bo v prihodnosti, to je odvisno od festivala, v tem trenutku se ne smem približati glavni festivalski dvorani na manj kot 100 metrov, tako da bi bilo težko sodelovati na festivalu. Morda bi lahko mahal iz zgradbe čez cesto, odgovarjal na vprašanja na tiskovni konferenci s pomorskimi zastavicami (smeh) …

Mislite, da bo ta afera vplivala tudi na to, kako bo film sprejet po svetu?

Verjetno ja, prepričan sem, da so države, ki po tej neumni epizodi ne bodo kupile filma. Ampak ponavljam, to je moja lastna traparija, če bi iz moje glave vrgli besedo »simpatiziram«, se ne bi zgodilo nič. Če bi sam slišal, da nekdo sočustvuje s Hitlerjem, bi se odzval enako in rekel 'Kdo jebe takega idiota'. Za moj film to ni dobro, čutil bo posledice. Bojim se, da bodo nekateri vlagatelji odstopili od mojih filmov, čeprav upam, da se to ne bo zgodilo, da se bodo strasti umirile, da bodo sprejeli moje opravičilo in razlago. Preprosto so me narobe razumeli.

Začetek filma je zelo podoben Antikristu, enak dizjan špice, enaka tipografija – naključje ali gre spet za del nove trilogije?

Težava je v tem, da se vse moje trilogije končajo po dveh filmih (smeh). Tako da v tem kontekstu lahko rečemo, da je to moja nova trilogija, da (smeh).

Glavno vlogo bi morala igrati Penélope Cruz, a je raje sprejela bolje plačano vlogo v Piratih s Karibov, potem pa ste najeli Kirsten Dunst …

Ja, to ni bilo prvič, da mi je kdo od igralcev odpovedal. Penélope mi je rekla, da je poskušala prestaviti snemanje Piratov, a v to nekako ne verjamem. Težava je v tem, da ne morem čakati igralcev, ker potem sem kako leto brez dela – tega razkošja si ne morem privoščiti, hkrati pa nočem, da bi mi material ležal v prazno. Film potem samo ždi in izgublja vrednost, izgublja svežino, vi pa izgubljate voljo, česar pa ne želim.

Kirsten poznate iz Spidermanov?

Poznam jo iz drugih filmov, bila je prosta in zanimalo jo je, eden od razlogov pa je tudi priporočilo PT Andersona, ki mi je rekel: »Če iščeš ameriško igralko, potem vzemi Kirsten Dunst!«

Kritiki so se razgovorili o tem, da je Melanholija vaš prvi korak k mainstreamu. Se strinjate?

Ne! (smeh) To sem slišal, a nima zveze z res­nico, mainstream me ne zanima. To me je spomnilo na knjigo Gila Jacoba, s katerim sem govoril dan pred tem sranjem, ki sem ga zakuhal. V knjigi je napisal, da sem prvič na festival prišel v usnjeni jakni, potem pa sem jo zamenjal za smoking, kar se dogaja vsem upornikom. Ta njegova izjava mi gre še danes zelo na živce! (smeh) Rekel sem mu, da je on kriv, da sem še naprej upornik, da je on kriv, da bo moj naslednji film pornič, saj hočem vsem dokazati, da sem še vedno upornik in neprilagojen, pa čeprav mi je 55 let.

Ampak ne morete zanikati, da je to najbližji film mainstreamu: imate hollywoodsko zvezdo, posebne učinke, prekrasno fotografijo, film deluje zelo velikoproračunsko …

Vem in to me kar malo žali. Vem, kaj sem naredil in kako je film videti, niti jaz niti moj direktor fotografije na koncu nisva bila ravno zadovoljna z rezultatom. Zelo težko je najti ravnotežje med komercialnim in avtorskim, če se želite izogniti temu, da bi bil film videti kot TV-reklama za čokolado. Mislim, da je film prekomercialen, sem pa zadovoljen, da je všeč ljudem, to je pomembno, čeprav bi sam raje videl, da ne bi bil všeč širokim množicam, no, ampak jasno, film mora imeti občinstvo, drugače je nesmiselno biti režiser.

In kaj lahko poveste o tem pornofilmu, ki ga pripravljate?

Naslov bo Nimfomanka (smeh), ampak ni to, kar vsi takoj pomislijo, film bo razprava o tem fenomenu, govori o erotični in seksualni evoluciji ženske od njenega rojstva do petdesetega leta življenja, in ona sama sebe imenuje nimfomanka. V filmu bo veliko dialoga in zelo malo eksplicitnega seksa, več bo filozofiranja in manj prakticiranja. Vem pa, da bo to izziv za občinstvo, niso to ravno nogavice za vsak dan. Sicer bomo pa naredili trdo in mehko različico filma, trdo, ker sem kulturni radikalec in ne morem snemati filma o seksu, ne da bi pokazal genitalije, moram pa narediti tudi mehko različico, drugače ne bom mogel zbrati denarja za film.

Idejo politične korektnosti ste zdaj kar trdo občutili na svoji koži, kar je skoraj malo ironično, saj ste znani kot radikalen avtor, ki ves čas provocira …

Ne glede na lastno neumnost še naprej mislim, da je politična korektnost nezdrava in nevarna, o stvareh se je treba pogovarjati, ne moremo biti vsi enakega mnenja o vsem, o vsem je treba razpravljati. Naredil sem neumnost, a hkrati moram reči, da me ista potreba, ki me sili, da včasih bleknem kaj neumnega, sili tudi, da delam filme. Morda so tudi ti filmi neumni, ampak me veselijo, mojemu življenju dajejo smisel. Nekaj pa sem se gotovo odločil, in sicer, da ne bom imel več teh velikih festivalskih tiskovnih konferenc.