Je pomembno imenovati se Janez Janša?

Ljubljana - Dokumentarna predstava Več nas bo, prej bomo na cilju Janeza Janše, Janeza Janše in Janeza Janše izstopa iz Liffovega programa, saj je, kot pove zgornja opredelitev, preplet gledališkega in posnetega materiala. Premierno so to zanimivo žanrsko zmes, posvečeno problemu imena, prikazali v Brut Künstelrhaus na Dunaju in za tem še v nekaterih drugih evropskih mestih, danes pa prvič prihaja pred slovensko občinstvo v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma. Srž problema predstave zajema slavna dilema Shakespearove Julije, ki se v znamenitem balkonskem prizoru sprašuje: »Kaj je ime? Čemur se reče vrtnica, enako sladko z drugim imenom bi dišalo.« Ta prizor dobi v predstavi celo svojo mini rekonstrukcijo, Julijina teza pa je v nizu pričevalcev in interpretov postavljena pod vprašaj.

Na prvi pogled se morda zdi, da je osrednji del predstave treh Janš prav njihova gesta preimenovanja pred dobrimi tremi leti, vendar je to prej iztočnica, izhodišče za širši premislek o raznih implikacijah imena, imenovanja, preimenovanja. Zakaj imamo imena? Kako vplivajo na naše življenje? Kaj je smisel preimenovanja? Kaj prinaša novo ime?

Na ta vprašanja v dokumentarni predstavi odgovarjajo različni ljudje, ki so jih snovalci predstave ujeli na filmski trak, povezuje, režira, komentira in pojasnjuje pa jih Dražen Dragojević na odru. Med nastopajočimi najdemo takšne, ki imajo soimenjake - v Sloveniji, denimo, obstaja cela vrsta Janezov Janš -, soočimo se s problemom umetnice Kirstin Sue Lucas, ki se je želela preimenovati v isto ime in je svojo željo dovolj prepričljivo argumentirala pred sodiščem. V predstavi o imenu razmišljajo tudi pravni strokovnjak (Miro Cerar), gledališki teoretik (Blaž Lukan), filozof (Mladen Dolar) in drugi. Če se nam je ime doslej zdelo najnaravnejša stvar na svetu, nekaj, s čimer se rodimo, v dokumentarni predstavi uvidimo, da prinaša vrsto zapletov, preglavic in ima pogosto zelo materialne posledice za svojega nosilca.

Ime v vseh raznolikih dimenzijah in konsekvencah avtorji v predstavi in na platnu obravnavajo s precejšnjo senzibilnostjo. Še posebej dramatična so intimna pričevanja staršev, ki so, kot je razvidno iz veljavnih rojstnih listov njihovih sinov, rodili Janeza Janšo, kar nekatere od njih precej boli. Obenem peripetije okrog imen, poleg tega, da zbujajo zmedo, delujejo tudi na moč komično. Takšni so denimo prizori Janševe poroke z Marcelo Okretič, na kateri sta bili poročni priči Janša in Janša, ali pa rajanje Janeza Janše in Janeza Janše na shodu SDS. Na kratko: izjemen gledališko-filmski dogodek.