Tiskane izdaje
Sany je simpatična, zabavna in pronicljiva 31-letna Čehinja, ki pa je dolgo - in po svoje še vedno - živela dvojno življenje. Podnevi uspešna poslovna ženska si je zvečer prek glave poveznila roparsko masko, v torbico strpala barvne spreje in se podala na lov za novo trofejo, novim vlakom, ki ga je zaznamovala s svojim podpisom. V želji pokazati, da lahko vsak, tudi dekleta, dela grafite, in ne le te, temveč tisto, kar ima rad, se je podala na sedemletno potovanje po svetu v iskanju sorodnih duš. Posnela je celovečerni dokumentarec Girl Power, v katerem prikazuje portrete grafitark iz 15 svetovnih prestolnic, od Evrope, Rusije, Avstralije, Južne Afrike do ZDA, in jih prepleta z avtobiografsko pripovedjo. Z njim je gostovala v več evropskih mestih, v Sloveniji je bil premierno prikazan v okviru festivala FilmMixer v Layerjevi hiši v Kranju, oktobra pa bo dostopen tudi prek spletne prodajalne iTunes.
Kaj ste doživljali pri 14 letih, ko ste risali svoje prve grafite?
Počutila sem se popolnoma svobodno. Ponoči sem se tihotapila iz svoje sobe preko balkona, staršema se o tem ni sanjalo. Na Češkem te zaradi pisanja grafitov lahko vržejo iz šole, opravijo hišno preiskavo in te celo zaprejo. Obvarovati sem ju hotela pred takšnimi skrbmi. Prihajam iz zelo dobre družine. Starša sta profesorja na fakulteti, dala sta mi vse, nič mi ni manjkalo, tudi ne morem reči, da sem začela grafite risati, ker mi je bilo dolgčas. Fascinirala me je hiphoperska kultura, ki je po padcu komunizma prišla tudi na Češko, in z njo grafiti.
Ali starša zdaj vesta, da ste grafitarka?
Oče še vedno ne.
Kako vam uspe tako dolgo zadrževati skrivnost?
Dom sem zapustila pri osemnajstih letih, na družinskih srečanjih ob koncih tedna, pa se ne pogovarjaš o slabih, temveč le o dobrih stvareh, kajne? V dokumentarec sem vključila tudi prizor, ko sem mami hotela povedati, kaj počnem, vendar je odvrnila: »Ali moram res vedeti?«
Ali ste pričakovali, da bo snemanje dokumentarca tako močno poseglo v vaše življenje? Izgubili ste službo, fanta, a vseeno ostali trdno odločeni, da boste dokončali ta film.
S fantom sva še vedno skupaj, vendar je bilo res zelo, zelo težko. Ko si mlad, ti starši in okolica govorijo, kaj je dobro zate. Ker sem bila pridna punca, sem vedno poslušala nasvete drugih. Z grafitarstvom pa sem začela, ker sem iskala izhod iz takšnega življenja.
Nekaterim se je res zdelo, da imam dobro službo, ker sem dobro zaslužila. Bila sem vodja klicnega centra mednarodnega telekomunikacijskega operaterja, kamor so naročniki klicali, če so hoteli prekiniti pogodbo, zato so bili sovražni tudi do telefonistov. Moja naloga je bila zaposlene priganjati, naj delajo več. Samohranilki s tremi otroci sem recimo morala povedati, da tisti mesec ni bila dovolj učinkovita in naj se bolj potrudi, sicer bo izgubila službo. Dobivala sem dobro plačo za slaba dejanja, zato sta bila izguba zaposlitve in več časa za razmislek o sebi najboljše, kar se mi je zgodilo. Včasih moraš prepotovati ves svet, da se najdeš, to sem naredila s filmom. Res pa je, da ga brez tako dobro plačane službe ne bi mogla posneti.
Zdaj imam manj denarja, vendar veliko boljše življenje. Lahko potujem in delam, kar mi je všeč, ter nekaj dam tudi družbi. Vodim ustvarjalne delavnice za otroke z duševnimi motnjami in avtizmom, pri katerih za terapevtsko orodje uporabljam risanje grafitov, in organiziram festivale. To je precej bolje kot delati za multinacionalko.
Še vedno rišete grafite? Legalne ali nelegalne?
Ne več tako pogosto, večinoma legalne. Imam 31 let in poskušam se osredotočiti na družino. Odkar vodim delavnice za otroke, čutim tudi odgovornost do njih. Tudi film prikazuje, da se dekleta starajo, imajo otroke in se popolnoma spremenijo. To je naraven proces. Še vedno lahko ostaneš v tem svetu, vendar se bolj zavedaš, da je risanje grafitov na vlake podzemne železnice nevarno: lahko te povozi, ubije elektrika, lahko te aretirajo ...
Torej ste bili pridna punca, ki je postala poredna, in je zdaj spet pridna?
(Smeh.) Morda. A kot sem rekla. Risanje grafitov, zlasti na podzemni železnici, je zabavno. Ne gre le za to, da nezakonito vstopiš na tujo posest in narišeš grafit, ampak ti prinese ogromno priložnosti za potovanje po svetu, brezplačno bivanje na nenavadnih krajih, poznanstva z ljudmi, ki jih drugače nikoli ne bi spoznal. Prejšnji teden sem v Parizu spoznala nekdanjega grafitarja, ki je imel ključe od pariške podzemne železnice. Njen obisk je bil veliko bolj razburljiv od obiska Eifflovega stolpa.
Kako pa se je mogoče dokopati do ključev podzemne železnice?
Grafitarji, zlasti tisti, ki rišejo na podzemnih železnicah, niso neumni. Najlažje je grafit narisati, priprave na to pa so zelo zahtevne. Opazovati morate dogajanje na železnici, naštudirati vozni red vlakov, iskati varnostne luknje, alternativni dostop do tunelov in postaje ... Shekati morate celoten sistem delovanja podzemne železnice, ki je močno zaščiten. Naloga je podobna vojaški operaciji. Toda občutek, ko vidiš svoj grafit na vlaku, ki potuje po vsej državi, je zelo poseben. Grafit je kakor trofeja, vendar je težko doumeti subkulturo, če nisi del nje.
V dokumentarcu grafitarstvo označite za obsesijo, primerjate ga z zasvojenostjo.
Grafiti so podobni zasvojenosti z igrami na srečo. Včasih se počutiš preveč utrujeno, da bi šel risat, potem pa prideš v neko mesto, spoznaš kakšnega grafitarja in še sam moraš narisati grafit.
Zakaj grafitarje še posebej navdihujejo vlaki podzemne železnice?
To izhaja iz zgodovine. Grafiti so se rodili v New Yorku. Mulci iz južnega Bronxa niso imeli nobenih stikov z belci z Manhattna, vendar so si jih želeli. Vedeli so, da vsak dan iz njihovega geta tja odpelje vlak podzemne železnice, in da bogati ljudje na njem lahko preberejo njihova sporočila. Na vlake so pisali svoja imena, različna sporočila, kot na primer: Smo sinovi geta in preživeli bomo! (citira grafit iz leta 1982, op. p.), ter postali prepoznavni po vsem mestu.
Kako ste prišli do vseh grafitark v dokumentarcu?
Več let sem zbirala njihove kontakte. Skupnost grafitarjev je tesno prepletena, veliko poznanstev pa se zgodi tudi naključno. Danes sva se z znancem sprehajala po vaši (ljubljanski, op. p.) železniški postaji in srečala mladega grafitarja iz Pariza. Tudi tako izmenjujemo kontakte.
Zakaj vedno rišete le svoje ime in ne kakšnega slogana? Je to povezano z ženskim grafitom?
Ne, gre bolj za kategorijo grafitarstva. Beseda grafiti izhaja iz grške besede grapheion, izpeljanke iz glagola grapho (pišem, rišem, vrežem, vklešem). Gre za to, da napišeš svoje ime, in ga, če imaš čas, okrasiš v svojem slogu. Med današnjim sprehodom po Ljubljani sem našla grafite petih ljudi, ki jih poznam. Če bi napršili kaj drugega kot svoje podpise, jih ne bi prepoznala.
Kategoriji, ki ju ljudje pogosto mešajo z grafiti, sta ulična umetnost (angl. street art) in stenske poslikave (angl. murals). Ulična umetnost niso grafiti. Grafitarji in ulični umetniki se pogosto sovražijo. Pri risanju grafitov nikogar ne vprašaš za dovoljenje in vedno uporabljaš pršilo. Ulični umetniki pa niso subkultura, so umetniki, ki včasih uporabljajo pršilo. Pogosto imajo likovno izobrazbo in rišejo podobe, ki jih prej skrbno načrtujejo.
Grafitanje je tudi zelo levičarska dejavnost, usmerjena proti sistemu, ulična umetnost pa je lahko kar koli. Ulični umetniki pogosto razstavljajo v galerijah. Če prodajaš v galerijah, prejemaš denar od sistema, morda tvojo umetnost kupujejo bančniki in jo obešajo na stene svojih pisarn. Grafiti so bolj svobodni kot ulična umetnost, seveda pa je tudi veliko dobrih uličnih umetnikov.
Zadnje obdobje so popularne (velike) stenske poslikave. Všeč so mi in jih spoštujem, vendar so nekoliko podobne oglaševanju. Zanje ni težko dobiti denarja od mesta in dobre lokacije. Razlog ni toliko posel kakor politika. Politiki namreč s podporo umetnika, ki je povezan s subkulturo, poskušajo na svojo stran pridobiti mlade volivce, čeprav bi to lahko naredili tudi z neposredno podporo pripadnika subkulture. Posamezniki, ki ustvarjajo stenske poslikave, pogosto rišejo tudi ilegalne grafite, vendar tistim, ki kupujejo njihovo umetnost, tega ne povedo.
Tudi sama sem že delala stenske poslikave. Pred letom dni so me z nekaterimi drugimi grafitarji povabili v Moskvo, da bi naredila eno. Ko sem prišla tja, pa so začeli motoviliti, da bi bilo bolje, če bi bil napis v azbuki namesto angleščini. Rekla sem jim: »Hej, to je moja umetnost!« Nisem se jim pustila. Vendar to ni tako lahko, saj ti rečejo, da so te plačali. Ulična umetnost in stenske poslikave so velik biznis.
Tudi nekatere grafitarke iz vašega dokumentarca so ulične umetnice, ki razstavljajo v galerijah.
To spoštujem. Dekletom v filmu sem dala možnost, da pokažejo, kar same hočejo. Sama se nikoli ne bi prodala podjetju Nike, ker se ne strinjam z njihovo politiko (ameriška grafitarka v dokumentarcu je z grafiti poslikala Nikove športne copate, op. p.).
Ali je v svetu grafitarstva še vedno prisotna spolna diskriminacija, kot jo opisujete v dokumentarcu?
Veliko bolje je kot pred 15 leti, ko sem začenjala z grafitarstvom, ali v osemdesetih letih, ko je v ZDA ledino orala Lady Pink, ki so ji grafitarji govorili, da ne more risati, ker nima jajc. Jaz sem bila leta 2009, ko sem začela snemati dokumentarec, v podobnem položaju kot ona, saj sem bila edina aktivna grafitarka v Pragi. Danes ameriška grafitarka Utah riše po vsem svetu in se ne ozira na nikogar. Vendar je diskriminacijo še vedno čutiti. Pri risanju grafitov na podzemnih železnicah so ženske za moške le dodatna težava, saj se ne morejo spopasti z varnostniki, tako hitro bežati in preplezati ograje.
Podobno je v ulični umetnosti in »poslovnem grafitarstvu«. Kot kuratorka razstav ulične umetnosti opažam, da se kupci izogibajo delom ženskih umetnic, saj te prej ali slej postanejo matere in se nehajo ukvarjati z ulično umetnostjo, s tem pa izgubijo vrednost tudi njihova dela. Veliko raje kupujejo dela moških, ki ustvarjajo 50 ali več let in nenehno spreminjajo svoj slog.
Ali obstaja razlika med ženskimi in moškimi grafiti?
Ženske včasih rečejo, da je ni, vendar so grafiti in umetnost splošno, tudi ulična, posameznikov osebni izraz, alter ego. Dekleta nedvomno pogosteje uporabljajo mehurčkasti slog in barve. Tudi druge umetnice - kar mi sicer ni všeč - pogosto upodabljajo nosečnice, menstruacijo ... Razlika je nedvomno opazna. Ni slaba, temveč je nekaj naravnega.
Kako pa bi opisali razlike v grafitarski umetnosti med Vzhodom in Zahodom?
V ZDA grafitarstvo obstaja že petdeset let, vrhunec njegove popularnosti je minil. Na Češkem ali v Sloveniji so grafiti prisotni šele polovico tega obdobja, zato imajo še vedno veliko moč, na Bližnjem Vzhodu pa se šele uveljavljajo. Grafiti so imeli pomembno vlogo v revolucijah v arabskem svetu. Protestniki, ki so jih režimi hoteli razbiti z izključitvijo interneta in mobilne telefonije, so si prek njih pošiljali različna sporočila. Val grafitov s sloganom Ustavite Isis se je razširil v Raki. To so pogumna sporočila. Predstavljajte si, kaj bi se zgodilo z njihovimi pisci, če bi jih borci Islamske države izsledili in ujeli. Ko ljudje zjutraj pridejo na ulice, vidijo, da niso sami. Isis se boji političnih grafitov.
Razlike med grafiti na Vzhodu in Zahodu so pogojene tudi s starostjo grafitarjev, političnimi in družbenimi razmerami. Na Češkem grafiti nikoli niso bili povezani s kriminalom in geti, ampak svobodo izražanja, saj so se pojavili po padcu komunizma. Tudi naši starši so na zidove pisali protirežimska gesla. Po terorističnih napadih v Evropi pa se je politika zopet obrnila proti grafitom. V Veliki Britaniji, Španiji, Franciji in Nemčiji je risanje grafitov po vlakih podzemne železnice hud zločin. Če te ujamejo pri risanju po stavbah, moraš plačati kazen in opraviti delo v splošno družbeno korist, zaradi risanja po vlakih pa greš takoj v zapor.
Ljubljana je po tej plati raj za pisce grafitov z vse Evrope. Ko sem jo prvič obiskala, sem bila šokirana, ker so bili vsi vlaki porisani z grafiti. Tega že leta ni mogoče videti nikjer drugje. Če na Češkem porišejo vlak, ne bo zapustil železniške postaje, dokler z njega ne bodo izbrisali grafita. Enako je v ZDA.
Grafiti torej povedo marsikaj o stanju svobodnega duha v družbi.
V Pragi vsake toliko počistijo grafite s stavb, vendar te ne bodo ubili, če te ujamejo pri njihovem pisanju. V Ljubljani je podobno, ne le glede grafitov, čutiš, kako sproščeno je vse. Drugače pa je v Rusiji ali ponekod v Aziji, kjer so bili ljudje zaradi risanja grafitov tri leta v zaporu. V Madridu so zaradi terorističnega napada na podzemno železnico povsem paranoični. Če nekaj minut sediš na klopi, te varnostnik že pride vprašat, kaj počneš.
Podobno je v ZDA. Obiskati New York in vse tamkajšnje herojke grafitarstva so bile moje sanje. Ko sem prišla tja, pa sem spoznala, da je svoboda, ki jo imamo v Evropi, zlasti postkomunističnih državah, sanjska. Lahko greste na trg in fotografirate, v ZDA pa vas zaradi tega lahko strpajo v zapor. Ko smo snemali v New Yorku, je nekdo poklical policijo in nas prijavil, da snemamo otroke. Nekateri pravijo, da je v ZDA popolna svoboda, vendar to ne drži. Ni mogoče imeti enake količine svobode in varnosti hkrati. Policisti v civilu in nadzorne kamere so na vsakem koraku. Toda vprašati se je treba, ali je varneje hoditi po ulici, posejani z nadzornimi kamerami, ali tisti, kjer so zidovi porisani z grafiti.
Kako si razlagate to ameriško paranojo pred grafiti?
Kapitalistični sistem hoče imeti vse pod nadzorom. Grafiti sporočajo, da mu to ne uspeva, zato jih hoče prepovedati. Grafite v ZDA sovražijo tako močno, da najemajo plačance za aretacijo njihovih piscev. Grafitarka Utah je morala iz države pobegniti, za njo in njenim partnerjem je razpisana mednarodna tiralica.
Kaj menite o grafitih, ki hujskajo k sovraštvu, zadnje obdobje predvsem do migrantov?
Ljudje jih pišejo zato, ker jih v javnem prostoru lahko vsi vidijo. Seveda je sovražni govor slab. Povsem razumem tudi, da ljudem zunaj grafitarske scene ni všeč, da je nekdo porisal njihovo posest. Po drugi strani pa me čudi, da nihče ne povzdigne glasu, če mu nasproti hiše izobesijo oglas. Nasproti mojega bloka v Pragi je bil en mesec velikanski plakat s skoraj golim tipom, ki je prodajal kavbojke Calvin Klein. Včasih so oglasi veliko hujši od grafitov, saj prodajajo cigarete ali izdelke, ki si jih nekateri nikoli ne bodo mogli privoščiti. Smešno pa je, da številna podjetja počnejo enako kot grafitarji, svoje oglase obešajo na vlake podzemnih železnic.
Ste v Ljubljani opazili kakšen dober grafit?
Imate dobro grafitarsko in ulično umetniško sceno.
Kaj pa grafitarke?
Slišala sem, da je ena dobra. Drugo sem spoznala pred sedmimi leti in jo hotela vključiti v dokumentarec. Ko sva se srečali, je rekla, da riše šele nekaj tednov in ni želela sodelovati. Ljubljana je zato v dokumentarcu pristala med mesti, kjer mi ni uspelo predstaviti ženske grafitarske scene.
